SPREJEMAM

Če je sonce, bi dež. Ali obratno. Če je dež, bi sonce. Če je pol dneva sončno – pol oblačno, bi raje samo sonce. Če le ni prevroče. Potem bi pa raje oblačno.

Lahko samo sprejmem?

Sprejemam. So oblaki potopljeni v črnilo neba, ki je že bledelo od sonca. Niso razločene njihove meje. Mejniki so nejasni in nerazpoznavni. Nebo so pokrili tako ubrano, kot da je en velik oblak pokril veliko dlan čez sonce. Prste drži trdno skupaj, saj ni nobene špranje za žarke, da bi prodrli skozi.

Rada imam oblake.

Rada imam umirjenost dneva, ko sonce ne pripeka z vso svojo močjo.

Mogoče bo jutri sončno.

Danes pa polno uživam paleto srcih odtenkov razredčenih s svetlobo dneva.

Danes polno sprejemam vse, kot je. Ne bom čakala na sonce, da začnem polno živeti ali nehati zadrževati dih.

Zdaj polno vdihnem.

Zdaj polno diham.

Zdaj polno živim.

Ne morem večno čakati na jutri, ko bo vreme izboljšano, da sem lahko srečna.

Danes bom srečna, ne glede na vreme.

Sem kje sem. Tukaj mi je všeč.

Ljubim ta trenutek.

Jutri pa bo prinesel sam zase svojo čarobnost – ampak zaradi tega ne spregledam lepoto tega dne. Ne spustim lepote tega trenutka, da gre mimo.

Ljubek čaroben dan!

Sprejmi svojo čarobnost – tukaj in zdaj. Čudovita si – že zdaj! Sprejmi se.