Vsako prosto špranjo prostora napolnjuje megla. Gozd objema. Zavalila se je v vse kotline, kotičke, doline, vrzeli, soteske. Priplazila se je ob poteh potokov. Tudi takih, ki so že davno izsušeni. Dviga se višje in pokrije vse.
Smo v oblaku.
Neprecenljivo je, da
smo zavestni svoje moči.
Nobena megla nam ne
more do živega, ker smo povezani. Ko eden od nas spregleda, spregledamo vsi. Ko
nekdo spozna modrost, jo živi, naredi pot vsem. Vsi živimo to modrost lažje. Jo
udejanjamo.
Skupaj prasketamo
kot polena v ognju. Podžigajo našo kreativnost.
Kdaj dovolim, mogoče
čisto na kratko, ali kdaj celo za povezano obdobje skupaj, da me objame megla.
Zareže in zarine se v vsako špranjo mojih misli.
Želi ostati. Oklepa
se me. Postaja gosto lepljiva.
Želi, da vzdržujem s
svojo bedo kot hvalnico bolečini, trpljenju in zagrenjenosti.
Gosta je. Tako, da
se ne vidi niti sosednjega griča. Skoraj neprepustna.
Zdaj sem bolj
pozorna. Pogledam vremensko napoved vnaprej.
Zaprem okna. Zaprem
svoje razpoke uma, srca, telesa – da mi ne more do živega. Molim goreče za
sonce, da razkadi meglo. Jo vsaj razredči.
Bolj kot megli
verjamem v srčnost in toplino ljubezni. Ta pa je vedno dobrodošla.
Sprejemam.
Megla je. Ampak bo
minila.
Če pa se predolgo
zadržuje, jo že malo preženem.
Pojdi. Nisi več
dobrodošla.
Ptice pojejo tudi v
megli.
Občutim umirjenost
in mir. Objema me. Zaobjame vsako špranjo, razpoko. Ni več prostora za meglo,
zato se razkadi.
Ljubek jasen dan
poln ljubezni!
Zasij v svojih
najlepših barvah! Dragocena si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar