Nastajajo dnevi. Nastaja ta dan v objemu jutranje megle. Objema vse. Moj dom. Gozd.
Vse.
Vidi se samo vse,
kar je blizu.
Sem se ujela v
videnje stvari, ki so mi blizu? Vidim samo to, kar je točno pred mojim nosom
ali še pogledam širše?
Spuščam meglo mojih
misli. Spuščam neprepustnost plasti zastaranih energij, da vidim skozi. Prebijajo
se sončni žarki ljubezni. Osvetlijo mi moje srce. Osvetlijo mi povezanost s
svojo dušo.
Vse je zame.
Otoček, ki ga obdaja
megla, izginja.
Kljub navidezni
nepovezanosti z griči okoli, si delimo isto Zemljo. Povezani smo. Nismo otočki
obdani z meglo.
Skupnost smo.
Ljubezen nas združuje.
Svetli in sijoči smo
bolj, kot smo si kdaj koli predstavljali. Nič nas ne more ustaviti.
Nismo v megli.
Nikoli nismo bili, saj je samo iluzija. V sebi imamo modrost. Večno. Zapisano v
nas, ki se pretaka v otipljiv svet. Ne samo teoretično, skozi vsak dih.
Vsakdanjost postaja praznična!
Ljubek čaroben
čudovit dan poln sonca!
Modra si! Zaupaj si!
Bodi pogumna in sledi svojemu srcu! Prav te vodi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar