Oblaki so se ustavili. Gledam jih. Niti za milimeter se ne premaknejo. S svojimi trebuhi se podrsavajo ob vrhove borovcev.
Pogledam stran. Spet jih pogledam. Hitro. Kot bi me želeli samo
zavajati, da se ne premikajo.
Ostali so na istem mestu.
Slika so.
Samo slika so uokvirjena z okenskim okvirjem. Belina jih uokvirja.
Puhasti so kot sladka pena. Mogoče čakajo, da jih pojem ali
pretipam njihovo vabljivo puhastost. Jih malo požgečkam, da se od veselja
nasmejijo in se potem podajo naprej.
Gledajo me.
Nepremično.
Strmimo drug v drugega.
Niče ne odmakne pogleda.
So samo zamrznjena slika na ekranu. Obdana z modrino neba in
tako ljubko so obstali. Kljub zvoku ptičjega petja, ki se pa kar nadaljuje. Kljub
zamrznjenosti slike, stojijo negibno.
So se premaknili? Preoblikovali? Jih je veter zapustil in jim
odrekel silo potiska v jadra? Ali samo uživajo v soncu? Kar tako, ker imajo
radi božanje sončni žarkov.
Sama sem že velikokrat obstala. Od šoka. Ali od presenečenja.
Zasačenosti. Ali od nepričakovanega napada. Udarca od spodaj. Ali iz hrbta.
Oblak se premika naprej!
Ni več vlog zame! Vse sem že odigrala! Ne bom se ponavljala v
krivdi, žrtvi, nemoči, sramu ali zagrenjenosti. Navidezni ujetosti.
Moje prostranstvo premikanja je nebo. Lahko grem v vse smeri.
Neomejena sem.
Oblaček iz sredine slike se pomika hitreje kot vsi ostali izven
uokvirjenosti.
Svoboda. Kako nama diši svoboda!
Ljubezen pomaga!
Svoboden dan!
Sledi smerem svojega srca! Niti nebo te ne omejuje! Ustvari si
svojo popolno sliko! Ustvarjalka si! Neomejena si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar