četrtek, 5. junij 2025

REKA LJUBEZNI

Danes sem imela čast vsrkati lepoto narave. Vozila sem se ob reki, ki je bila naravno ogledalo. Odsevalo je vso zelenje dreves. Vmes je bilo samo rjavkasto bež rumeno ločje. Čipkasto je obrobilo pokrajino. Ločilo je travnik od reke. Bil je lep kontrast vsemu zelenju in brstenju narave.

Včasih naletim na kakšno malenkost suše ali drame v svojem življenju. Če ni že prej čisto izžeta od vsega analiziranja in premišljevanja o »tej zanimivi situaciji«, ji jaz iztisnem zadnje življenje.

Opazujem jo s povečevalnim steklom. Pa čeprav je samo pikica ali smet, izgleda velika in strašljiva, ko jo res pogledam od blizu. Ti mrtvi pasi vmes so naravni. Ni pa treba delati iz muhe slona. Ni pa jih treba povečevati in jih napihovati.

Tako kot so letni časi naravni, tako je naravno, da se tudi kaj posuši.

Reka pa teče dalje po svoji poti. Živi svoje življenje. Dela svoje ovinke in se izliva v morje. Gre po svoje.

Teče.

Teče v svoji strugi.

Sledi svojemu srcu.

Sledim svojemu srcu.

Tečem.

Grem dalje.

Uživaj ta dan!


Teči dalje. Sij. Sledi svojemu srcu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar