Danes sem imela čast vsrkati lepoto narave. Vozila sem se ob reki, ki je bila naravno ogledalo. Odsevalo je vso zelenje dreves. Vmes je bilo samo rjavkasto bež rumeno ločje. Čipkasto je obrobilo pokrajino. Ločilo je travnik od reke. Bil je lep kontrast vsemu zelenju in brstenju narave.
Včasih naletim na
kakšno malenkost suše ali drame v svojem življenju. Če ni že prej čisto izžeta
od vsega analiziranja in premišljevanja o »tej zanimivi situaciji«, ji jaz iztisnem
zadnje življenje.
Opazujem jo s
povečevalnim steklom. Pa čeprav je samo pikica ali smet, izgleda velika in
strašljiva, ko jo res pogledam od blizu. Ti mrtvi pasi vmes so naravni. Ni pa
treba delati iz muhe slona. Ni pa jih treba povečevati in jih napihovati.
Tako kot so letni
časi naravni, tako je naravno, da se tudi kaj posuši.
Reka pa teče dalje
po svoji poti. Živi svoje življenje. Dela svoje ovinke in se izliva v morje. Gre
po svoje.
Teče.
Teče v svoji strugi.
Sledi svojemu srcu.
Sledim svojemu srcu.
Tečem.
Grem dalje.
Uživaj ta dan!
Teči dalje. Sij. Sledi svojemu srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar