Sporočila mi dežujejo z vseh strani.
Rdeč čopek ptice je opletal, ko je nekaj razlagala v meni tujem
jeziku. (Glasno. Odločno. Močno.)
Vseeno sem bila očarana nad njenim sporočilom.
Ustavi se. Prisluhni. Sprejmi darove narave.
Stik je dragocen.
Preletala me je in se ustavila na električnem drogu, da sem jo
lahko polno vsrkala. Bližino.
Mogoče sem jo presenetila ali je samo menjala drevo.
Ona je definitivno presenetila mene. Očarala me je. Ptica.
Niso mi še jasni odtenki povedanega, a zaupam, da se mi bodo
razkrili simboli.
Njen rdeč čopek se je rahlo premikal, ko je radovedno obračala
glavo. Iskala sem jo s pogledom.
Počakala je, da jo vidim. Še nikoli je nisem videla tako od
blizu. Potem pa je odletela nižje v gozd.
Dragocen stik.
Samo trenutek je bil potreben, da se ustavim in ga opazim.
Takoj, ko jo opišem, besede delujejo zbledelo.
Stik. Doživetje. Trenutek zamaknjenosti. Skoraj blaženosti.
Polno sem vpijala trenutek.
Ravno tako kot prej, ko je bila pred domom srna. Ali srnjak.
Ni zbežala stran. Dala mi je priložnost, da se spoznava.
Malo je ustvarila varne razdalje. Potem pa sva se gledali.
Presenečena sem bila nad veličino njenega telesa. Ni se me bala.
Obrnila je glavo proti meni. Opazovali sva se v poltemi.
Kdo si ti?
Ne, kdo si ti?
Čarobnost je ustavila trenutek. Skoraj nisem dihala. V daljavi
se je slišal samo bežen ognjemet.
Najin trenutek je bil samo kratek. Vseeno mi boš ostala za vedno
v srcu.
Vedno mi boš ostala v srcu. Divjina.
Sledi svojemu srcu – glasu divjine, ki se želi izražati kot
ljubezen. Ti si ljubezen!
Čaroben dan!
Zaupaj svoji naravi! Dragocena je! Zaupaj si! Dragocena si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar