Kam dnevi minejo? Kar letijo mimo. Kje je bilo tisto čakanje v osnovni šoli, ko se mi je zdelo, da ne zrastem niti za milimeter in so že vsi večji in odraščajo? To se je vse tako vleklo! Ampak zdaj sem tu! Polno odrasla.
Nihče nas ne bo rešil. Nihče me ne bo rešil!
Sama odločam o svoji vibraciji. Delam, kar ljubim ali ne
tako zelo. Sem to, kdo sem in kdo sem prišla biti – ali ne tako zelo. Sem
srečna na polne ali ne tako zelo.
Vse so drobne uresničitve vsakdanjika. Ali bolje odločitve o
malenkostih, ki potem privedejo v dejansko življenje. Kaj izbiram?
Vse se spreminja.
Mislim, da se zdaj spreminjajo tudi moje izbire. Bolj modra
sem. (Saj se ne bi rada ponavljala. Prenašala sem veliko sranja – svojega in od
drugih. To je tudi čar odraščanja in modrosti. Če bi morala živeti še enkrat,
bi živela enako. Prineslo mi je veliko sladkosti, najboljše in veliko grenkega
priokusa – najpomembnejše pa je, da me je prineslo zdaj v ta trenutek. Sem to,
kdo sem. Bolj samozavestna in zavestna, kot sem kdaj koli bila.) Veliko drame
sem izločila. Še jo izločam.
Soustvarjam Raj in živim v njem. To je moje poslanstvo.
Izbiram malo več sreče, ko sem jo včeraj. Zato se mi
odpirajo prostranstva vsega, kdo sem v resnici. Visim se bolj, kot sem se kdaj
koli videla. Kot pristno. Občutim se bolj, kot sem se občutila. (No, to je
relativno. Ampak v tem telesu, zagotovo.) Dajem si zeleno luč, da sem še bolj
pristna, še bolj srečna – kot resnična jaz – to pa je ena sama ljubezen in
svetloba. Jaz sem del Boga (kot nam je rekla Kassandra – Suzan Ashley) in kot
taka sem svetloba v vseh pogledih.
V knjigi Tečaja čudežev je bilo, da vse dobro ostaja kot
naši zakladi srca, vse slabo pa se razkroji v hranilen kompost. Trdno verjamem
v to.
Ljubek pristen zadovoljen radosten lahkoten harmoničen bogat
ljubeč transparenten presvetljen razsvetljen svetleč sijoč svetel slasten sočen
strasten miren razkošen pester vesel ustvarjalen mogočen dan poln božanskega
obilja!
Ljubi se! ljubi svoje življenje! samo zato si ustvarjena!
Čudovita si! Zares! Izjemna si!