NARAVNO PRISTNA

Čisto dovolj si takšna, kot si!

Mislim si, kako sem nora, da že celo življenje poslušam biti nekdo ali nekaj drugega. Samo, da bi bila normalna!

V resnici pa je najlažje biti to, kdo sem. Če le ni to spet neka naloga ega. Samo prepustim moji notranji naravi, da vodi. To pa ja ne more biti tako težko!

Če pa še vedno dvomim v upravičenost, da živim svojo pristnost – pa se lahko zanašam na Boga – ljubezen – če bi me želel drugačno, bi me ustvari drugačno. Kajti bog je ljubezen in bila sem ustvarjena od boga. Tu ne mislim krščanskega jeznega maščevalen očeta, ampak na ljubečo energijo. Ali sistem ljubeče energije, kot bi nam rekla Kassandra – Suzan Ashley.

Če pa še to ni vedno dovolj in še vedno imam izgovore, pa si lahko mislim, da s tem, ko sledim svojemu sijaju (Joseph Campbell), spuščam ali dopuščam duši, da se fizično uteleša tu na Zemlji. To pa je dar. To pa je poslanstvo.

Torej.

Dovolj je, če sem srečna. Dovolj je, če zaupam radosti, da me vodi. Ni mi treba zaupati programiranju mrcvarjenja same sebe ali zagrenjenosti ali trpinčenju. To lahko spustim. Predelam. Ozavestim. Spustim. Izločim iz svoje energije. Tudi dreka ne držimo za vedno v sebi. Da sploh ne govorim o dreku drugih. Niso naše opice, ni naš cirkus. Čas je, da spustimo vso dramo, sploh od drugih. Naj si sami kidajo svoj drek.

(Mogoče sem danes uporabila besedo blato velikokrat, samo je z namenom, da res vidim vso srenje in mu pustim oditi. Prav paše!)

Ljubek sočen sijoč pristen čist srečen blažen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Sledi blaženosti! Sledi radosti! Prav te vodijo! Ni bližnjic, so pa poti z lepšim razgledom in danes jih izbiram!

DOPUŠČAM LJUBEZEN

Danes se je dan pomaknil naprej. Zaupam, da se še bo bolj!

Rada bi si spekla vaflje! Zdaj so se mi »zluštali«! Prej pa sem si naredila špagete! Bili so božanski!

To še napišem do konca in se lotim večerje.

Kaj vse si dajem prej, da moram narediti, da sem lahko srečna? Ali da si dopuščam ljubezen? Ali kaj vse še moram prej doseči ali postati?! Kaj pa če sem že zdaj dovolj?

Kaj če že imam zdaj dovolj ljubezni? Kaj če je ta ljubezen stalnica v mojem življenju? Kaj če sem že zdaj ljubljena in mi to nikakor ne more nihče stran vzeti?! To je moja ljubezen. Vedno jo bom imela v srcu.

Že zdaj sem varna.

Že zdaj sem ljubljena.

Že zdaj sem dovolj.

Že zdaj sem lepa.

Že zdaj sem vredna vsega dobrega.

Zdaj pa to vdihnem. Sprejem. Vse, kar pa je manj kot ljubezen, pa samo spustim.

Jaz sem močna. In to samo zato, ker sem polna ljubezni in miline!

Ljubek sočen sijoč pristen sladek slasten dan poln božanskega obilja!

Zdaj pa je čas za vaflje. Uživaj danes in se razvajaj! Sledi svojemu srcu! Bodi vesela, da si to, kdo si! Fantastična si! Ceni se!

BOŽANSKOST NARAVE

Zunaj je tako lepa nevihta! To pravim samo zato, ker je mimo! Zdaj pa je mavrica na eni strani, na drugi pa sonce zahaja! Čudovito je! Vse je oblito z zlato svetlobo!

Kako pa si dovolim to prenesti v svoje življenje?

So nevihte, so. Pa pustim, da minejo in odidejo? Ali še jih vedno z dramo podaljšujem, namesto, da bi jim pustila oditi?! Lahko se osredotočam na mavrico in sonce. Lahko pa se še vedno pritožujem, kako močna nevihta je bila.

Bila je čudovita dvojna mavrica. In ravno, ko sem pogledala, je pod njo udarila močna razvejana strela! Bilo je fantastično! Koko je narava božanska! Polna čudežev!

Zdaj pa puščam nevihte zadaj in sprejema čudeže v svoje življenje! Naj se vse obleče v mavrico in zlato svetlobo!

Rada imam zatišje po nevihti!

Videla sem dvojno mavrico! Nekaj bo, ti rečem!

Dobro, da sem že prej izkoristila čas za sprehod!

Ljubek čaroben mavričen dan!

Dopustimo danes soncu, da nas doseže! Sledi svojemu srcu, moja draga! Sledi svoji duši! Prav si! Bodi to, kdo si! Uživaj!