Moja sladka smetana na kavi!

Včeraj sem ljubega peljala na kavo. V bližini, kjer sem včasih živela. Sredi narave. Med visokimi drevesi.  Pogovarjala sva se. Potegnil je telefon ven. Želela sem si iti po nekaj za brati, da ne bi gledala njega, kako gleda v telefon. Bilo je tako lepo sonce. Sijalo je skozi krošnje. Čisto nežno. Blago. Bilo je toplo. Nič niso imeli, ne revije, ne časopisa. Nazaj grede pa sem se s plaščem nekako zamotala s kavo. Vse sem polila njemu med noge. Pa malo sebi, po belem plačšku.

Ni mi všeč, če sem s komerkoli in gleda v telefon. Si lahko z mano? Pa če tudi v tišini? Očitno sem ga morala malo politi, da sva potem lahko bila eden z drugim. Pogovor se je razplamenel iz žerjavice.  Obožujem pogovore z ljubim, ko se drživa za roke, se gledava v oči, sva iskrena... se poveževa. Počutim se tako ljubljeno. Potem pa sva še šla malo na sprehod okoli jezera. Lepo je bilo.

Tam je bilo drevo. Kot bi bilo prevezano z verigo. Preraslo jo je že skoraj čez. Nič je ni ustavilo, da bi rastla, kot ji je bilo namenjeno... Občudujem njeno veličino in odločnost!

Moja draga. Danes se morava pogovoriti. Ne samo iti skozi opravke. Kaj me veseli? Kaj je moja strast? Kaj je moj navdih? Kaj me obdaja si sijem? Udobje. Težimo nazaj k udobju. Samo sabotaža. Jasna sprememba: zavedaj se. Vztrajnost. Pisanje. Duhovno. Fizično. Vsak dan malo več vztrajnosti.  Zakaj si želim to spremembo? In kaj potem? Ne primerjaj se z drugimi, poglej kako daleč si prišla. Tri zmage v dnevu… Danes je prvi dan!

Sem bila vztrajna. Blog že pišem kar nekaj časa vsak dan. Hvala vsem za podporo. To je moje zavedanje nezavednega. Notranji proces… Dialogi (s sabo). Deljenje navdiha. Ustvarjanja. Deljenje strasti do fotografije. Vseh lepih stvari, ker so še potem bolj sladke. Moj glas! Moja strast! 

Lep seksi dan poln sončka skozi krošnje dreves! Prvi dan divjine! Cmok! Cmok!

Moj črni konj...

Danes je vse bolj razigrano! Ne morem verjeti, da imam vikend prost! Čas mi mine kot nor. Zdaj pa nekaj dobrega kuhati.

Prej sem se nekaj hecala in je bilo tako fajn. Super mi je biti doma. Včeraj sem celo knjigo indijskih pesnikov prebrala, da bi našla kako lepo, ki bi izpovedovala ljubezen. Pa ni bilo nič kaj takih tem. Želela sem ljubemu skrajšati delovni dan. Pa sem potem v drugi našla polno takih…

Modrost poišči, ki bo

razvozlala vozel.

Poišči pot, ki tebe vsega

bo prevzela.

Zapusti, česar ni,

kar je utvara,

ter išči to, kar je,

četudi je nevidno.

    Rumi

Večkrat se mi dogaja, da želim nekaj razvozlati, pa še samo bolj vse zapletem. Počasi bo že cela jopica iz tega nastala. Ali pa vsaj šal. Mi bo vsaj toplo…

Zaupam, da so v mojem življenju pravi ljudje. V moji orbiti so ljudje, ki so zame. Drugi počasi lebdijo vstran. Jaz sem to, kar sem. To je vse. Samo sledim svojemu sijaju. Zaupam. Sijem. Zaupam. Živim polno. Nisem samo duh. Razvejana sem v vse smeri. Krošnjo dvigam k soncu.

Prej mi je bilo tako smešno, ko sem slišala kitajski pregovor. Če ti konj pogine, idi dol z njega! Kako enostavno! Kako logično! Kako smešno! Sedim na katerem področju svojega življenja na mrtvem konju? Kje mi manjka veselja, razigranosti, gibanja? Kje sem na bregu reke, namesto v reki, v toku?

Tako, pa sem razvozlala vsaj nekaj! Lep dan na divjem vrancu!?! Cmok! Cmok!

Si upam?!

Veter tako piha, kot da želi vse razpihati. Vse staro vstran. Vso umazanijo proč! Čas je, da se vse prepiha. Naredi na novo. Poruši trhlo, nestabilno, na rahlih temeljih… Obožujem ta veter! Gibanje! Akcijo! Dan je tako čudovit! Rada bi dala več prostora stvarem, ki me veselijo. To mi odpira srce! To me navdihuje!

Pogledala sem se v ogledalo v toaleti in sem bila cela skuštrana. Je bil kriv veter? Nasmejala sem se. Včeraj sem srečala starega kolega. Včasih smo skupaj plesali. Se smejali. Kako dobro mi je bilo, da mi je rekel, super si. Hvala za kompliment. Potem sem pridržala vrata gospodu, v dvigalu. Pa mi je tudi rekel, hvala lepa gospodična! Kako mi pašejo pohvale. Zanimivo pa je, da sem ravno prej razlagala ljubemu, kako fajn mi je, če mi pove, da sem mu všeč. Očitno se glas širi v nevidne daljave… Pazi, kaj si želiš, ker se takoj uresniči! Hvala za komplimente. Ob vetrovni frizuri so še bolj blagodejni…

Kaj si želim ustvariti zase danes? Navdih! Zakaj pa so drugega prosti dnevih, kot da ti dajo krila. Branje! Vse moje najljubše stvari. Joga. Jap! Kopel. Kavica. Jap! Meditacija. Toliko imam energije, da ne vem, kam bi z njo! Slikanje… Toliko imam zanimivih stvari, da sploh ne vem, kaj bi. Vdih. Izdih! 

Imela pa bom tudi malo razvajanje. Lakiranje nohtov. Z živo divjo barvo. Ali več barv… Urejanje frizure. Obrvi. Včasih pozabim nase od samega hitenja. Zdaj pa je čas umirjanja. Posvečanja sebi. Nega. Nega duše. Podrobnosti.

Danes se je, ne pritihotapil, vstopil je čez vhodna vrata. Navdih. Upanje! Ne šepeta mi več. Dovolj je bilo pritajenosti. Dobrodošel si. Vem, tu si zame. Za mojo srečo… Pogrešala sem te.

Lep seksi navdihnjen dan! Cmok! Objem!

Prasketanje Življenja!

Včeraj me je prezeblo, kot že dolgo ne. Celo neka oblika mini toče je padala, ali kot zamrznjen snegec. Prišla sem domov. Se zavila v deko. Si skuhala juhico. Zdaj sem odtaljena. Rada imam zimo. Pozimi. Danes pa sonce sije tako vabljivo. Tako prijetno greje skozi okno s svojimi žarki, skozi oblake. Vseeno še bom malo zavita. Mi še postelja bolj diši. Še bolj pa kavica v njej.

Super mi je, ko berem Rumija. Toliko lepega je že bilo povedano skozi pesmi. Še vedno me osupne. Preseneti. Ne morem, da ga ne bi oboževala. Kar začutim prasketanje. Že naslovi so tako bogati: zlita sva drug z drugim, poljub želim si Tvoj…

Ljubezni ogenj je izbruhnil v srcu,

vse použil.

Odložil um sem, učenost in knjige

na polico.

Samo še pesmi pišem.

           Rumi

»Tako je! Točno tako je!« Kot bi opisal moje notranje stanje, pa je živel toliko let pred mano. Boljše ne bi mogel povedati. Sredi vsega hitenja, norenja, nesmislov in nepomembnih stvari, me pesmi pobožajo. Prebudijo moje čute. Dušo. Potrdijo obstoj globin. Smisla. Lepote. Naravnosti. Ljubezni. Pobožajo mi moje površinske rane. Ker znotraj v srcu, v bistvu, obstaja tako samo Ljubezen. Ljubim to noro življenje!

Okusil vodo sem Življenja;

bolezni so izginile.

Vstopil sem v Združitve vrt;

tam trnja ni bilo.

Da vrata so, sem slišal,

iz srca v srce.

A kaj bi z vrati tam,

kjer ni nobenih sten?   

                Rumi

Seksi poetičen dan, moji dragi! Cmok! Cmok!

Preveč pobarvano!?!

Nekaj je v meni, kar si želi vedno sreče, radosti, navdiha. Smehlja se. Zdaj. Se že drži za usta. Sledi neustavljiv val krohota. Pa daj no! Življenje ni tako resno, kot se zdi! Vedno se najde zabavna plat. Tudi pri tem, da sem že zjutraj pospravljala posodo. Padel mi je pokrovček na čajniku. Razbil se je. Nee! Kar obstala sem. Potem pa sem pomislila, res je zelo tanki porcelan. Se nasmejala zraven.

Včeraj sva si naredila čaj s sinom zraven zajtrka. Iz mojih najlepših čajnih skodelic. Opazil je, da se skozi vidi čaj. Rekel je, da so tako tanke, da še mene vidi skozi. Pa sva se smejala! Moje ljube kitajske, mogoče japonske skodelice. Mogoče pa ustreza pokrovček od sladkornice na čajnik…

Ta izkušnja mi je pomagala, da sem razumela ali vsaj malo sočustvovala z ljubim.

Barvala sva jajčka. Prvič skupaj. Ustvarila sva vse možne kombinacije barv. Dobila sva ven petdeset odtenkov zelene. Živo. Fluorescentno. Olivno. Travnato. Turkizno. Temno. Rjavozeleno… Najbolj posebne barve pa je bila jajčka, ki sva jo pozabila v vodi. Bila je v mrtvem kotu. Vse sva že pobarvala. Potem pa sva vlila vse barve skupaj. Ko je želel to ljubi vsipati vstran, je ugotovil, da še je nekaj notri. Seveda jajčka. Lepo nežne peščeno mahove barve. Včasih mi barvamo jajčka, včasih pa si jajčka izbirajo svojo barvo…

Takoj sem opazila, da je dal ljubi skodelice za kompot. Kaj pa, če ne bo šla barva dol? Imam eno skodelico, ki še je zdaj vsa rdeča…

»Takoj jih bova umila,« je rekel. Pobarvava. Dava v pomivalnega. Opere. Vsaka skodelica druge barve! Meni so bile bolj všeč kot prej. Pisane Njemu pa ne.

»Pa kako! Zdaj jih lahko samo še vstran vržem!« Zelo dolgo se ga je držalo. To. Malo ga razumem, po drugi strani pa, saj je samo stvar. Keramika… Včasih pa pobarvamo več, kot si želimo. Pa je tudi fajn! (Vsaj za ene…

)

Preveč pisan dan poln radosti! Cmok! Cmok!

Vse vključeno!?!

Lepo sem mi je peljati preko reke, ko odseva vse te lučke okoli. Vseh barv. Zelenih. Modrih. Oranžnih. Belih. Rumenih. Rdečih. Roza. Vse v blagem gibanju. To mi vedno polepša dan.

Včeraj sem slišala tako dobro misel, da življenje ni »all inclusive«, ampak pustolovščina. Avantura. Kako sem se morala nasmejati zraven. Zdaj bi si želela »vse vključeno«. Vem pa, da bi se hitro naveličala. Rada imam tako razgibano. Vsak dan se mi odvije kot popolna zgodba k boljši sebi. Ali se odvije odlično. Ali pa se mi razkrije, kar si ne želim, kar si še želim pozdraviti, kar si želim objeti z Ljubeznijo. Vsak dan je priložnost, da objamem svoje razbolele dele. Jih pobožam in ne mrcvarim več po njih. Pustim jim, da se zacelijo. Pobožam jih. Narahlo poljubim. Lahko ostaneš v preteklosti. Lahko si tam. Zdaj pa lahko živim v tem lepem brezčasju. Tega čudovitega trenutka. Zdaj.

Vse je v razsulu. Vse v ruševinah. Moje srce pa si poje. Moje srce pa je živo. Veselo. Radostno. Pleše na pepelu. Poskušam mu razložiti. To je resno. To se zdaj dogaja. To je bilo razočaranje. Ampak ne, samo še bolj divje pleše, samo še bolj pleše z boki. Kot orientalska plesalka. Hudomušno se mi smeji nazaj v ogledalu in še bolj divje miga z boki... Se smeji zraven in zganja norčije. 

Zakaj bi skrbela? Vedno obstaja upanje. Za vse. Postajam. Sem. Živim. Plešem skozi življenje. Grem naprej in se počutim odlično. Ne morem se več držati za to korenino. Spuščam se po reki življenja. Zdaj. Za vedno. Odnesi me tok, kam mi je namenjeno. Ne bom več plavala proti toku. Zaupam, ustvarjam si življenje, kot si želim. Ne bom več. Spuščam se po toku. Dovolj je. Spuščam čoln po reki. Ne bom mu več obračala hrbta. Lahko se obrnem. Dovolj je. To imam zdaj. Samo to lahko naredim. Imam moč, da se počutim bolje ali slabše. Kaj bom naredila? Kaj si želim? Kaj bom naredila?

Čisto pustolovski dan po želji! Cmok!

Srček! Končno!

Danes sem iz dolgočasja sčistila hladilnik. Generalno! Vem, prazniki in tako. Saj mi veliko pomeni. Jutri zjutraj zajtrk. Z ljubim. Potem pa še z družino. Sredi vsega tega pa me kliče, če mu lahko liste prinesem, da si bo zapiske naredil, da se bi on učil… Pozno je že bilo. Vse sem naložila v hladilnik na prvo polico, ostale pa pustila v pomivalnem stroju, da se do konca operejo. Cela grmada stvari… Samo, da se bo lahko učil. Zvezek.

Prva trgovina. Nimajo. Druga in tretja že zaprti. Dežurna.

»Gospa, zvezke imamo, ko je sezona. Septembra…« mi reče prodajalka. Točno vem, kje so jih imeli. Na polici pred blagajno. Praznina. Kupim čokoladne jajčke. Polnjene! Uuu! Saj sem jih tako prej pozabila. Vse je za nekaj dobro. Včasih pač ne gre uresničiti želje in pomagati. Bova pa šla jutri zjutraj po material za učenje.

Malo je vihal nos. Spet sem si zaželela, da ga »ugrabim«. Seveda srček. Pa sva šla. Lepa cesta mimo travnikov s poraslim regratom, puhastimi lučkami. Kontrast gosto živo rumenega in prosojno pajčevinastega. V ozadju pa zelena barva trave, dreves. Hiše so bile redke. Blago nežno vzpenjanje na koncu med vinograde. Res se vidi srček! Iiiii! Kako lepo! Obožujem. Videla sem ga nekje naključno. Zdelo se mi je, da mora biti res daleč, pa je tako pri roki. V Svečini. Res ljubko prisrčno romantično.

Po ozki cesti sta se pripeljala dva tujca od res daleč. Že je bil komentar, če sta se izgubila. Mogoče pa je on zelo zelo romantičen…

Vmes sva se še ustavila na razstavi pirhov. Meni so bili všeč naravno pobarvani črno rdeči (s srčki). Nekateri so bili preluknjani in je skozi njih sijala čipkasta svetloba. Ljubemu pa so bili všeč pirhi s perlami. Res so bili lepih barv. Kako sva si različna. Pestrost. Bogastvo izkustev in užitek deljenja tega. Potem pa slastno kosilo!

Lepe pisane pestre pristne praznike! Cmok! Cmok!

P.S.: Moji dragi, pa pisana jajčka!