Vse vključeno!?!

Lepo sem mi je peljati preko reke, ko odseva vse te lučke okoli. Vseh barv. Zelenih. Modrih. Oranžnih. Belih. Rumenih. Rdečih. Roza. Vse v blagem gibanju. To mi vedno polepša dan.

Včeraj sem slišala tako dobro misel, da življenje ni »all inclusive«, ampak pustolovščina. Avantura. Kako sem se morala nasmejati zraven. Zdaj bi si želela »vse vključeno«. Vem pa, da bi se hitro naveličala. Rada imam tako razgibano. Vsak dan se mi odvije kot popolna zgodba k boljši sebi. Ali se odvije odlično. Ali pa se mi razkrije, kar si ne želim, kar si še želim pozdraviti, kar si želim objeti z Ljubeznijo. Vsak dan je priložnost, da objamem svoje razbolele dele. Jih pobožam in ne mrcvarim več po njih. Pustim jim, da se zacelijo. Pobožam jih. Narahlo poljubim. Lahko ostaneš v preteklosti. Lahko si tam. Zdaj pa lahko živim v tem lepem brezčasju. Tega čudovitega trenutka. Zdaj.

Vse je v razsulu. Vse v ruševinah. Moje srce pa si poje. Moje srce pa je živo. Veselo. Radostno. Pleše na pepelu. Poskušam mu razložiti. To je resno. To se zdaj dogaja. To je bilo razočaranje. Ampak ne, samo še bolj divje pleše, samo še bolj pleše z boki. Kot orientalska plesalka. Hudomušno se mi smeji nazaj v ogledalu in še bolj divje miga z boki... Se smeji zraven in zganja norčije. 

Zakaj bi skrbela? Vedno obstaja upanje. Za vse. Postajam. Sem. Živim. Plešem skozi življenje. Grem naprej in se počutim odlično. Ne morem se več držati za to korenino. Spuščam se po reki življenja. Zdaj. Za vedno. Odnesi me tok, kam mi je namenjeno. Ne bom več plavala proti toku. Zaupam, ustvarjam si življenje, kot si želim. Ne bom več. Spuščam se po toku. Dovolj je. Spuščam čoln po reki. Ne bom mu več obračala hrbta. Lahko se obrnem. Dovolj je. To imam zdaj. Samo to lahko naredim. Imam moč, da se počutim bolje ali slabše. Kaj bom naredila? Kaj si želim? Kaj bom naredila?

Čisto pustolovski dan po želji! Cmok!