Nekaj je v meni, kar si želi vedno sreče, radosti, navdiha. Smehlja
se. Zdaj. Se že drži za usta. Sledi neustavljiv val krohota. Pa daj no! Življenje
ni tako resno, kot se zdi! Vedno se najde zabavna plat. Tudi pri tem, da sem že
zjutraj pospravljala posodo. Padel mi je pokrovček na čajniku. Razbil se je. Nee!
Kar obstala sem. Potem pa sem pomislila, res je zelo tanki porcelan. Se nasmejala
zraven.
Včeraj sva si naredila čaj s sinom zraven zajtrka. Iz mojih
najlepših čajnih skodelic. Opazil je, da se skozi vidi čaj. Rekel je, da so
tako tanke, da še mene vidi skozi. Pa sva se smejala! Moje ljube kitajske,
mogoče japonske skodelice. Mogoče pa ustreza pokrovček od sladkornice na čajnik…
Ta izkušnja mi je pomagala, da sem razumela ali vsaj malo
sočustvovala z ljubim.
Barvala sva jajčka. Prvič skupaj. Ustvarila sva vse možne
kombinacije barv. Dobila sva ven petdeset odtenkov zelene. Živo. Fluorescentno.
Olivno. Travnato. Turkizno. Temno. Rjavozeleno… Najbolj posebne barve pa je
bila jajčka, ki sva jo pozabila v vodi. Bila je v mrtvem kotu. Vse sva že
pobarvala. Potem pa sva vlila vse barve skupaj. Ko je želel to ljubi vsipati
vstran, je ugotovil, da še je nekaj notri. Seveda jajčka. Lepo nežne peščeno
mahove barve. Včasih mi barvamo jajčka, včasih pa si jajčka izbirajo svojo
barvo…
Takoj sem opazila, da je dal ljubi skodelice za kompot. Kaj pa,
če ne bo šla barva dol? Imam eno skodelico, ki še je zdaj vsa rdeča…
»Takoj jih bova umila,« je rekel. Pobarvava. Dava v
pomivalnega. Opere. Vsaka skodelica druge barve! Meni so bile bolj všeč kot
prej. Pisane Njemu pa ne.
»Pa kako! Zdaj jih lahko samo še vstran vržem!« Zelo dolgo
se ga je držalo. To. Malo ga razumem, po drugi strani pa, saj je samo stvar. Keramika…
Včasih pa pobarvamo več, kot si želimo. Pa je tudi fajn! (Vsaj za ene…
)
Preveč pisan dan poln radosti! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar