Moja sladka smetana na kavi!

Včeraj sem ljubega peljala na kavo. V bližini, kjer sem včasih živela. Sredi narave. Med visokimi drevesi.  Pogovarjala sva se. Potegnil je telefon ven. Želela sem si iti po nekaj za brati, da ne bi gledala njega, kako gleda v telefon. Bilo je tako lepo sonce. Sijalo je skozi krošnje. Čisto nežno. Blago. Bilo je toplo. Nič niso imeli, ne revije, ne časopisa. Nazaj grede pa sem se s plaščem nekako zamotala s kavo. Vse sem polila njemu med noge. Pa malo sebi, po belem plačšku.

Ni mi všeč, če sem s komerkoli in gleda v telefon. Si lahko z mano? Pa če tudi v tišini? Očitno sem ga morala malo politi, da sva potem lahko bila eden z drugim. Pogovor se je razplamenel iz žerjavice.  Obožujem pogovore z ljubim, ko se drživa za roke, se gledava v oči, sva iskrena... se poveževa. Počutim se tako ljubljeno. Potem pa sva še šla malo na sprehod okoli jezera. Lepo je bilo.

Tam je bilo drevo. Kot bi bilo prevezano z verigo. Preraslo jo je že skoraj čez. Nič je ni ustavilo, da bi rastla, kot ji je bilo namenjeno... Občudujem njeno veličino in odločnost!

Moja draga. Danes se morava pogovoriti. Ne samo iti skozi opravke. Kaj me veseli? Kaj je moja strast? Kaj je moj navdih? Kaj me obdaja si sijem? Udobje. Težimo nazaj k udobju. Samo sabotaža. Jasna sprememba: zavedaj se. Vztrajnost. Pisanje. Duhovno. Fizično. Vsak dan malo več vztrajnosti.  Zakaj si želim to spremembo? In kaj potem? Ne primerjaj se z drugimi, poglej kako daleč si prišla. Tri zmage v dnevu… Danes je prvi dan!

Sem bila vztrajna. Blog že pišem kar nekaj časa vsak dan. Hvala vsem za podporo. To je moje zavedanje nezavednega. Notranji proces… Dialogi (s sabo). Deljenje navdiha. Ustvarjanja. Deljenje strasti do fotografije. Vseh lepih stvari, ker so še potem bolj sladke. Moj glas! Moja strast! 

Lep seksi dan poln sončka skozi krošnje dreves! Prvi dan divjine! Cmok! Cmok!