Zadnjič smo se malo zaklepetali! Malo! Skoraj se je že
danilo. No, se je že. Odločila sem se, da če že bedim ob taki uri, bom pa
počakala na sonce. Obožujem sončne vzhode. Tudi zahode. Vsak je čisto drugačen.
Tega se ne bom nikoli naveličala! Ognjena krogla se počasi potaplja za
pokrajino. Daje poseben žar, čar času. Moji duši! Čista lepota!
Kam pa? Na kateri breg, hrib, hribček, bregec naj grem? Kje sploh
sonce vzhaja? Na vzhodu. To mi je bilo čisto jasno! Peljala sem se na najbližji
hrib. Na eni strani lučke mesta v nežnem prebujanju in vedno večji svetlosti. Na
drugi strani mračno in oddaljena pokrajina z nešteto hribčki in grički. Rahlo še
zatemnjenimi.
Dobro, da imam telefon! Točna ura vzhoda. Blizu. Še malo. Sonce
zamuja. Ali pa je ura napačna… Pa še eno aplikacijo sem si hitro naložila. Kompas.
Bila sem na popolnem mestu.
Že prej smo skupaj opazovali polno luno, ki se je kazala izza
oblakov malo. Tu pa tam. Čarobno lepa je bila.
Postajalo je vedno svetlejše. Ljudje so že delali v
vinogradu na desno. Jaz pa sem čakala v zasedi. Črički so peli.
Sredi vseh tistih medlih barv prehajanja mraka v svitanje se
je pojavila čista mala pikica žarjenja. Kako drugače. Prej tako neizrazne
barve. Kontrast. Kar naenkrat pa vedno bolj močna svetloba, ki prodira skozi
ozračje. Veča se. Neopazno. Če pa pogledaš za sekundo stran, pa je že vidno
večja krogla. Tako lepo so bili oblaki v črti. Malo so zakrivali sonce, še bolj
poudarjali njegovo rdeče oranžno žarjenje.
Kaka lepota! Lepo je tukaj. Osupljivo! Rada sem doma tukaj!
Na drugi strani so se kopičili oblaki. Nad mestom še je
dremala meglica. Po hribu navzdol, so že bile prve kaplje dežja. Velike. V dolini
pa se je naredila čudovita mavrica. Poln lok čez celo mesto. Obok barv! Sonce je že
odsevalo svetlobo v reki. Celo oranžkasto rumenkasto žarečo debelo črto.
Seveda me je zvečer spet vleklo na isti breg. Saj so
napovedali komete! Pravi dež! Luna je svetlo žarela. Skoraj preveč. Oči so se
mi morale navaditi na temo, ko sem prej gledala v svetli ekran telefona. Naredila
sem si glasbo. Taa – ta – ta, taa – ta – ta… Kako dobra glasba! Noro dobro! Ne morem,
da se ne bi na glas smejala! Noro! Dobro!
Čakala. Oči so vedno bolj jasno razločile zvezde. Letala. Potem
pa komet čez celo nebo! Tako sem bila presenečena, da bi si skoraj pozabila
zaželeti nekaj! Adijo, kako je švrknil, švignil mimo! Splačalo se je! Zdaj pa postelja
prihajam! Malo sem se občudovala nočno nebo z balkona. Še tu sem ujela komet! Verjamem,
da se mi bo želja uresničila!
Narava je tako čarobna. Obožujem povezovanje z lepoto. To me
tako osreči! Življenje je čarobno!
Lep sijoč žareč dan poln radosti!
P.S.: Ne morem ustaviti žarenja! Sija… Sijaja… Ognja... Bruce
Springsteen: Dancing in the Dark (https://www.youtube.com/watch?v=vVJEHt2f5Rk)
P.P.S.: To ni fotografija kometa... samo za info...
