He makes me laugh...

Rada bi pisala o ljubezni. Ljubim svojega dragega z vsem srcem. Veliko še imam na sploh odpustiti moškim in sebi, ker sem sama tako izbirala. Se zaljubila v potencial, ne resničnost. Odpustiti očetu. Bliže sem kot kdaj koli resnični ljubezni.

Neizmerno sem hvaležna za najino ljubezen. Spoznala sva se po naključju preko moje sestre. Peljala se je z njim v Ljubljano. Razlagal je svojo življenjsko zgodbo in na koncu je sestra rekla, da še ima eno tako doma. Morali se bomo dobiti na kavi! Potem sta se zmenila v sredo. Sestra kar naenkrat ni utegnila, ker je imela družinske obveznosti. Pa sva se dobila sama. Omg! Kar me je malo stisnilo, ko sem to izvedela. Nekako sem se zanašala, da je ona bolj klepetava in bo pogovor bolj stekel.

Pa je nisva potrebovala tam, ker sva imela podobne poglede na življenje, na odnos, ljubezen… pogovor je stekel spontano. Všeč so mi bile njegove tople oči in nasmeh. Zanimiv pogovor. Iskrenost. Toplina. Objem. Romantičnost. Nagajivost. Srčnost. Sledenje sanjam! Bila sva si tako podobna, da je bilo srhljivo. Uuuu! Na drugem zmenku sva prav iskala stvari, kjer sva si različna. Jaz ne pospravljam rada, imam kruti humor in še nekaj je bilo… Aja… da sva z bivšim bolj dolgo narazen.

Tisto sredo sem morala domov, da sem peljala psa na sprehod. Ampak še luna se mi je zdela lepša. Vse se mi je zdelo lepše. Že na drugem zmenku me je predstavil prijatelju kot njegovo punco. V sebi sem si mislila: yes! Rekla pa sem, da še bomo videli. Tam so potem dokončno preskočene iskre začele prasketati. Ognjemet.

Želim si izpolnjujoč, srečen in ljubeč odnos. Zdaj ga živim. Neizmerno ga ljubim in spoštujem. Danes je zbolel, ga grem potem malo pocartati. Življenje je lepo! Kako še le bo! Uuuu! U! Uuu!

Globoko ljubljena...

Vem, globoko v srcu vem, da sem vredna ljubezni. Sprejeta sem točno taka kot sem. Z vsemi svojimi ranami, bolečinami preteklosti, neumnimi napakami, muhami in vsemi nihanji in norčijami, ko se smejem iz srca. Vem, da sem vredna, da sem globoko ljubljena točno taka kot sem zdaj. V polnosti nepopolna.

Včeraj sem gledala film, ki je govoril o razdrtju poroke v zadnjem trenutku. Kako bi lahko prej vedel, se je spraševal ženin? Potem je povedal neko malenkost. Nekaj čisto banalnega.

Koliko malenkosti naredimo narobe v zvezi, pa še zato ni konec. Vedno se trudim biti najboljša jaz. Včasih pač več ne gre, ker imam akumulator pazen in mi več ne kresne. Ne potegne naprej.

So stvari, ki mi veliko pomenijo v odnosu. Da se počutim kot da sem edina in ena na svetu. Njegova ženska. Da se v resnici počutim kot kraljica. Da se počutim ljubljena. Da se počutim pomembna. Včasih se počutim manj.

Ne vem, zakaj mi je to taki bed pisati. Kot da si ne zaslužim, da sem oboževana in edina in ljubljena in v središču pozornosti. Kot da si ne zaslužim, da bi me res nekdo ljubil. Me poiskal, me držal za roko. Ponosno povedal, da sem njegova punca. Želim si.

Ampak tako kot mi je vesolje pripeljalo mojega ljubega po čudnih naključjih k meni, tako vem, da ga bo tudi odpeljalo od mene po čudnih naključjih, če ne bo pravi za mene. In mi dostavilo pravega. Zaupam v njegovo sočutje. Tako zaupam tudi v malenkosti, ki razkrivajo resnico. Vedno znova.

Vem, da sem globoko v srcu globoko ljubljena in da si samo to zaslužim. Vse je v moje najvišje dobro. Globoko in pristno sem ljubljena...

Žarki do srca...

Zadnjič je gospod sedel sam pri kavi in ni gledal v telefon. Nič ni delal. Samo sedel je in pil kavo. Kaki psihič! Meni pa je to ljubko.

Zmenjene smo bile s kolegicami, da se dobimo na kavi. Ker sem pozabila telefon doma, smo se zgrešile. Čeprav ne vem kako, ker sta v trgovskem centru samo dve kavarni. Včasih smo se zmenili vse, brez telefonov in smo se potem tudi brez težav našli. Kam se razvija ta svet?

Nisem našla prijateljic in sem šla potem sama na kavo v moj najljubši Musicafe. Sama sem sedela. Pila sem kavico. Obožujem pene na kavi skoraj bolj kot kavo samo. Uživala sem. V ambijentu. V glasbi. V trenutkih stran od vsega, ko sem bila samo jaz. Ne mama. Ne punca. Ne hčerka. Ne stanovalka. Ne državljanka. Bili so dragoceni trenutki. Ko sem samo bila. Tam eno z vsem.

So pa kave, ki so mi najljubše. Z mojim ljubim. Ker jih pijeva počasi in se tudi čas ustavi. Ko se dotikava, cartava zraven, smejiva, hecava, pogovarjava resne stvari… poljubljava. In je tudi kava z njim, ko gleda v telefon. Ko mora nekaj nujno pogledati, da ne bo pozabil. In potem kar gleda in gleda in še ono in še ono. Priznam. V takih primerih pa sovražim telefon, ker ga popolnoma posrka. Ga v resnici ni zraven mene.

Mislim, da sem še staromodna glede tega. Pitja kavice… pogovori… gledanje v oči… smeh… solze… In mislim, da se ne bom spremenila. Ko si nekdo vzame čas zate, ko se počutiš sprejeti v celoti, ljubljenega. Malo nostalgije, ki pa ogreje dušo in srce do maksimuma. Žarki ljubezni prodrejo skozi oblake… Just Love

Sonce in sonce...

Postavimo zid visoko. Samo ptice ga lahko preletijo. Si ptica? In če tudi bi bil, bi te včeraj ustrelila z neba. In po vojni je lahko vsak general. Ni bilo vojne. Tako, da sploh ne bi rabila biti general. Ali generalka. Ja če bi včeraj bila generalka… bi jaz odločala. Ne pa preteklost, ne pa nekaj v meni. Ne nekaj, ampak strah. Strah pred nepomembnostjo, neljubljenostjo, pred ranljivostjo. Rada imam živali. Posebej mačke. Ker so tako samosvoje. Ampak včeraj bi. Zagotovo. Kabum…

Sem imela prav ali sem bila srečna? Včeraj sem definitivno pustila egu, da je imel prav. Srečna pa nisem bila. Pogrešala sem ljubega.

Pustila sem se, reagirati preteklosti v meni. Prizadetosti v meni. Čutila sem in potem sem racionalizirala. Umsko potrjevala laži. Pritrjevala strahu. Ja prav imaš. Sprejela sem njegove podnapise. Kje je zdaj tisto v meni? Hvala strah, da si zraven v avtu, ampak ne odločaš o ničemer. Ne o prigrizkih, ne o glasbi, ne o poti. Očitno je bilo včeraj: skip that…

Nisem si želela nikogar prizadeti, najmanj pa sebe. Si lahko odpustim? Bilo mi je preveč za en dan. Nisem bila več pri sebi. Nisem bila pozorna, prisotna. Bila sem utrujena od vsega. Žal mi je, če sem te prizadela. Še bolj mi je žal, da sem prizadela sebe. Odpuščam si. Samo človek sem. Vem, da še bom dobila veliko priložnosti za vaditi. Za povezanost. Za ljubezen. Za intimnost. Upam, da mi bo kdaj šlo boljše. Že vnaprej se veselim tega.

Vedno znova me navduši energija vzhajajočega sonca. Njegove barve, žarenje neba okoli. Sem sonce in ti nebo. Ali si ti sonce in jaz nebo? Bodiva oba sonce. Včasih pač ima vreme pms in je celi dan oblačno, deževno. Ampak sonce spet vzide. Spet si moram oprostiti. Spet sem utemeljevala svoje. Vojna. Zažgimo vse! Kabum. Mogoče bo še pa ena priložnost, v živo. Sonce, pa kje si tako dolgo danes? Naj bo dan brez kabum! Bum! Bum!

Okna preveč narazen...

Lahko krivim družbo, lahko krivim starše, lahko krivim astrologijo. V resnici pa nimam dovolj poguma, da bi živela svoje življenje. Počutila sem se tako nepomembno. Spet ni bilo časa zame. Kot nikoli v družini, ker so bili drugi problemi. Ker sem bila dovolj pridna, da sem bila neopazna. 

Prišla sem s kosila pri sestrini družini. Želela sem si preživeti čas z mojim ljubim. Nekaj je prišlo vmes in je moral stran. (V klet.) Čakala sem ga. S časopisom o umorih. In babico, ki jo obožujem. (Vseeno pa nisem prišla k njej.) Čakala sem imela dovolj po eni uri. (Preveč sem potrpežljiva.) Šla sem na sprehod. Na kavo. Zahvaljujem se za to sranje že v naprej, ker vem, da bo prineslo nekaj dobrega. Zdaj še pač ne vidim tega.

Potem pa je nastala panika, kje sem. Končno. Ali komaj. Bila sem besna. Kako tako malo pomenim, kako malo me ljubi, da se ni mogle prej izmuzniti.

Ti mi greš na živce. Ti me onesrečuješ. Žrtev? Sama sem to ustvarila kot odziv na njegovo dejanje. Ignoriranje. Oddaljenost. Osamljenost. Počutila sem se neljubljeno. Če objektivno gledam na svoje čustvo? Ne rabim čutiti nič od tega, kaj nočem. Jaz imam kontrolo. Kaj čutim? Kje bi rada bila? Na katerem planetu sem? Na katerem pa bi rada bila?

Kaj bi si želela čutiti? Povezanost. Bližino. Ljubezen. Nežnost. Pozornost.

Odpeljala sem se mimo. Brez smerokaza k ljubemu. Stran od ljubezni, povezasnoti, zaupanja… Bil je poreden in si zaluži kazen. Pa bi se lepše obnašal! Nočem tega čutiti. Lahko se pomaknem k ljubezni, saj malo bliže. Da mu povem, da ga ljubim in da ga bom pogrešala ob sebi. Bom krivila njega, da sem imela bedno popoldne? Samo pogrešala sem ga in sem si želela biti z njim. Že ko pišem to, se mi zdi smešno. Ljubim ga. Ljubim ga ob sebi.

Če bi danes živela svoje življenje, bi bila pri njemu. Če bi danes imela pogum... Lahko noč. Tako pa zdaj pišem blog. Lepe sanje. Drugič bom vklopila smerokaz prej. Vsaj malo prej… Blink! Blink!