Postavimo zid visoko. Samo ptice ga lahko preletijo. Si ptica?
In če tudi bi bil, bi te včeraj ustrelila z neba. In po vojni je lahko vsak
general. Ni bilo vojne. Tako, da sploh ne bi rabila biti general. Ali generalka.
Ja če bi včeraj bila generalka… bi jaz odločala. Ne pa preteklost, ne pa nekaj
v meni. Ne nekaj, ampak strah. Strah pred nepomembnostjo, neljubljenostjo, pred
ranljivostjo. Rada imam živali. Posebej mačke. Ker so tako samosvoje. Ampak včeraj
bi. Zagotovo. Kabum…
Sem imela prav ali sem bila srečna? Včeraj sem definitivno
pustila egu, da je imel prav. Srečna pa nisem bila. Pogrešala sem ljubega.
Pustila sem se, reagirati preteklosti v meni. Prizadetosti v
meni. Čutila sem in potem sem racionalizirala. Umsko potrjevala laži. Pritrjevala
strahu. Ja prav imaš. Sprejela sem njegove podnapise. Kje je zdaj tisto v meni?
Hvala strah, da si zraven v avtu, ampak ne odločaš o ničemer. Ne o prigrizkih,
ne o glasbi, ne o poti. Očitno je bilo včeraj: skip that…
Nisem si želela nikogar prizadeti, najmanj pa sebe. Si lahko
odpustim? Bilo mi je preveč za en dan. Nisem bila več pri sebi. Nisem bila
pozorna, prisotna. Bila sem utrujena od vsega. Žal mi je, če sem te prizadela. Še
bolj mi je žal, da sem prizadela sebe. Odpuščam si. Samo človek sem. Vem, da še
bom dobila veliko priložnosti za vaditi. Za povezanost. Za ljubezen. Za intimnost.
Upam, da mi bo kdaj šlo boljše. Že vnaprej se veselim tega.
Vedno znova me navduši energija vzhajajočega sonca. Njegove barve,
žarenje neba okoli. Sem sonce in ti nebo. Ali si ti sonce in jaz nebo? Bodiva oba
sonce. Včasih pač ima vreme pms in je celi dan oblačno, deževno. Ampak sonce
spet vzide. Spet si moram oprostiti. Spet sem utemeljevala svoje. Vojna. Zažgimo
vse! Kabum. Mogoče bo še pa ena priložnost, v živo. Sonce, pa kje si tako dolgo
danes? Naj bo dan brez kabum! Bum! Bum!
Ni komentarjev:
Objavite komentar