Zadnjič je gospod sedel sam pri kavi in ni gledal v telefon.
Nič ni delal. Samo sedel je in pil kavo. Kaki psihič! Meni pa je to ljubko.
Zmenjene smo bile s kolegicami, da se dobimo na kavi. Ker
sem pozabila telefon doma, smo se zgrešile. Čeprav ne vem kako, ker sta v
trgovskem centru samo dve kavarni. Včasih smo se zmenili vse, brez telefonov in
smo se potem tudi brez težav našli. Kam se razvija ta svet?
Nisem našla prijateljic in sem šla potem sama na kavo v moj
najljubši Musicafe. Sama sem sedela. Pila sem kavico. Obožujem pene na kavi
skoraj bolj kot kavo samo. Uživala sem. V ambijentu. V glasbi. V trenutkih
stran od vsega, ko sem bila samo jaz. Ne mama. Ne punca. Ne hčerka. Ne
stanovalka. Ne državljanka. Bili so dragoceni trenutki. Ko sem samo bila. Tam
eno z vsem.
So pa kave, ki so mi najljubše. Z mojim ljubim. Ker jih
pijeva počasi in se tudi čas ustavi. Ko se dotikava, cartava zraven, smejiva,
hecava, pogovarjava resne stvari… poljubljava. In je tudi kava z njim, ko gleda
v telefon. Ko mora nekaj nujno pogledati, da ne bo pozabil. In potem kar gleda
in gleda in še ono in še ono. Priznam. V takih primerih pa sovražim telefon,
ker ga popolnoma posrka. Ga v resnici ni zraven mene.
Mislim, da sem še staromodna glede tega. Pitja kavice…
pogovori… gledanje v oči… smeh… solze… In mislim, da se ne bom spremenila. Ko si nekdo vzame čas zate, ko se počutiš sprejeti v celoti, ljubljenega. Malo
nostalgije, ki pa ogreje dušo in srce do maksimuma. Žarki ljubezni prodrejo
skozi oblake… Just Love
Ni komentarjev:
Objavite komentar