Vem, globoko v srcu vem, da sem vredna ljubezni. Sprejeta sem
točno taka kot sem. Z vsemi svojimi ranami, bolečinami preteklosti, neumnimi
napakami, muhami in vsemi nihanji in norčijami, ko se smejem iz srca. Vem, da
sem vredna, da sem globoko ljubljena točno taka kot sem zdaj. V polnosti
nepopolna.
Včeraj sem gledala film, ki je govoril o razdrtju poroke v
zadnjem trenutku. Kako bi lahko prej vedel, se je spraševal ženin? Potem je
povedal neko malenkost. Nekaj čisto banalnega.
Koliko malenkosti naredimo narobe v zvezi, pa še zato ni
konec. Vedno se trudim biti najboljša jaz. Včasih pač več ne gre, ker imam
akumulator pazen in mi več ne kresne. Ne potegne naprej.
So stvari, ki mi veliko pomenijo v odnosu. Da se počutim kot
da sem edina in ena na svetu. Njegova ženska. Da se v resnici počutim kot
kraljica. Da se počutim ljubljena. Da se počutim pomembna. Včasih se
počutim manj.
Ne vem, zakaj mi je to taki bed pisati. Kot da si ne
zaslužim, da sem oboževana in edina in ljubljena in v središču pozornosti. Kot da
si ne zaslužim, da bi me res nekdo ljubil. Me poiskal, me držal za roko. Ponosno
povedal, da sem njegova punca. Želim si.
Ampak tako kot mi je vesolje pripeljalo mojega ljubega po
čudnih naključjih k meni, tako vem, da ga bo tudi odpeljalo od mene po čudnih
naključjih, če ne bo pravi za mene. In mi dostavilo pravega. Zaupam v njegovo
sočutje. Tako zaupam tudi v malenkosti, ki razkrivajo resnico. Vedno znova.
Vem, da sem globoko v srcu globoko ljubljena in da si samo
to zaslužim. Vse je v moje najvišje dobro. Globoko in pristno sem ljubljena...
Ni komentarjev:
Objavite komentar