Rada bi pisala o ljubezni. Ljubim svojega dragega z vsem
srcem. Veliko še imam na sploh odpustiti moškim in sebi, ker sem sama tako
izbirala. Se zaljubila v potencial, ne resničnost. Odpustiti očetu. Bliže sem
kot kdaj koli resnični ljubezni.
Neizmerno sem hvaležna za najino ljubezen. Spoznala sva se
po naključju preko moje sestre. Peljala se je z njim v Ljubljano. Razlagal je svojo
življenjsko zgodbo in na koncu je sestra rekla, da še ima eno tako doma. Morali se bomo dobiti na kavi! Potem sta se zmenila v sredo. Sestra kar naenkrat ni
utegnila, ker je imela družinske obveznosti. Pa sva se dobila sama. Omg! Kar me
je malo stisnilo, ko sem to izvedela. Nekako sem se zanašala, da je ona bolj
klepetava in bo pogovor bolj stekel.
Pa je nisva potrebovala tam, ker sva imela podobne poglede
na življenje, na odnos, ljubezen… pogovor je stekel spontano. Všeč so mi bile
njegove tople oči in nasmeh. Zanimiv pogovor. Iskrenost. Toplina. Objem. Romantičnost. Nagajivost. Srčnost. Sledenje sanjam! Bila sva si tako podobna, da je bilo srhljivo. Uuuu! Na drugem zmenku sva prav
iskala stvari, kjer sva si različna. Jaz ne pospravljam rada, imam kruti humor
in še nekaj je bilo… Aja… da sva z bivšim bolj dolgo narazen.
Tisto sredo sem morala domov, da sem peljala psa na sprehod.
Ampak še luna se mi je zdela lepša. Vse se mi je zdelo lepše. Že na drugem
zmenku me je predstavil prijatelju kot njegovo punco. V sebi sem si mislila:
yes! Rekla pa sem, da še bomo videli. Tam so potem dokončno preskočene iskre začele
prasketati. Ognjemet.
Želim si izpolnjujoč, srečen in ljubeč odnos. Zdaj ga živim.
Neizmerno ga ljubim in spoštujem. Danes je zbolel, ga grem potem malo
pocartati. Življenje je lepo! Kako še le bo! Uuuu! U! Uuu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar