Z ali brez?! V celoti!

Kdaj nenapovedano vpade kavica. Z meni ljubo osebo. Mamo. Kar najdeva se, narediva nakup skupaj na deževen dan. Se malo spodbujava pri iskanju koristnih stvari… ene bolj nujne, druge malo manj. Potem pa kavica, da malo po debatirava. Zdaj sta ravno prišla z morja. Kako je lepo doli. Verjamem…

Razveselila me je s čudovitim šopkom mešanih pisanih  rož, ki jih obožujem. roza, pinki, krem, zelene, bež, bele. To me razveseli ob postelji zjutraj, ko se zbudim.

Spomnim se starejše gospe, ki je razlagala, ko sem še bila majhna, manjša punčka, kot sem zdaj. Da bi raje zdaj prejela eno rožo, cvet, vrtnico, ko potem na kupe rož, ko bo mrtva. Na grobu. To se me je tako dotaknilo. Res. Zato sem zelo hvaležna za šopek! To mi je božansko!

Imela sva tako lepega psa. Kuštravca. Nagajivčka. Bil je tako zaščitniški do mene. Vozil me je na sprehode. Trikrat na dan. Zjutraj me je gledal s tako lepimi nagajivimi očkami svetlo rjave barve. Tako se je veselil, da greva na sprehod, da se je kar v krogu vrtel do navdušenja. Spal mi je pri nogah, ko sem brala na sedežni. Na svojem tepihu. Če sem šla k pisalni mizi, je šel za mano in je tam spal. Tako rad se je kopal in sušil dlako. Rad je bil kavalirski. Lepo urejen.

Metala sva mu žogico. Ni se niti premaknil za njo. Seveda sem jo potem morala jaz pobirati. Enkrat pa se je tako navdušil, da je potem spustiti ni želel. Kar renčal je zraven od navdušenja. Ko sva mu žogico končno vzela, pa je tako čakal na njo! Prav bala sva se narediti kakšno potezo, da ne bi skočil do žogice. Kako hecen je bil. Potem je zmagal. Pustila sva mu žogico. Samo, da se je umiril.

Ne glede, kako lepo je bilo s psom. (Bili smo tudi na morju. Večkrat.) Vedno je obveznost. 

Prilagajanje. Ne pravijo zastonj, da če imaš psa, moraš sprejeti tudi njegove bolhe. (Čisto enako je za ljudi… samo ne sprejmeš bolh… sprejmeš ga v celoti s slabimi in dobrimi lastnostmi!) Pes potrebuje gibanje, sprehode, vaje, ko mora ubogati. Včasih pa so tako samosvoji. Prisrčni. Po eni strani so naši ujetniki in odvisni od naše dobre volje. Ne glede, da sva res poskrbela, da se je gibal, še vedno je bil omejen na to vrvico. Zaradi obljudenosti in privlačnosti drugih psov…

Potem pa nove obveznosti. Ne glede na to, da sem še vedno hodila z njim na sprehode, je bil sam doma. Pa tako družaben pes je bil. Mislim, da mu je bilo po pasje težko. Zato sva ga pustila posvojiti naprej. K ljudem s hišo. S travnikom. Kljub zelenici okoli, pes še vedno potrebuje vaje in sprehode. To je kot miselno delo za psa. Kdaj ga pogrešam. Sploh takrat, ko sem prišla domov, je bil tako navdušen! Prav po pasje srečen! Kot bi se smejal od veselja! Vseeno pa zdaj lahko prostovoljno hodim na sprehode, ko imam res čas… in brez skrbi malo bolj dolgo poležavam v postelji. Užitek! Ali luksuz!

Lep cvetoč božanski z dan (z malo bolhami)!

Klopca v senci...

Kljub pohodu, ki je bil res pohod, ampak očitno ne dovolj. Sva še šla čisto na drugi konec mesta peš na sladoled. Na sprehod in po drugi strani nazaj. Iskala sva nek poseben okus, ki ga ni premogel noben sladoledar… Pa več sreče prihodnjič. Videla sva tako velike skodelice. Take, kot sem jih dobila za darilo za božič! Samo… Ogromne. 

»Kot ti ena kava ni dovolj…« reče sin.

Vmes sva se še malo ustavila pri klopci s peskom. Kjer je sin malo ustvarjal in risal velike podobe v pesek. Jaz pa sem uživala v sladoledu…

Nekaj časa nazaj. Že res kar nekaj časa nazaj, sva s sinom gledala vrt. Imela sva ga na balkonu. Takega. Miniaturnega. Z vsem mogočim. Šla sva na dopust. Ostala je samo zemlja. Vse se je posušilo. Zamislila sva si nekje v naravi. Mali vrtek. Sadiš. Kopaš. Predvsem pa sem si predstavljala veliko drevo. Z veliko senco. S klopco. Kako tam pišem. Slikam. Pijem kavo. To je bil moj glavni motiv za vrt. Šla sva gledati vrt od kolegice. Prideva tja. Se razgledava. Lepo. Mali bivalni prostor. Prostora za vrt v prevelikih količinah skoraj. Nekaj dreves. Kaj pa je to? Ovčar se plazi pod ograjo. Skoraj tekmovala sva, kdo bo prvi na drevesu. Sploh ne vem, kaj sem se pogovarjala s psom. Ali se drla na njega.

Ali mu nežno prigovarjala: »Kuži, idi domov. Tu nisi doma. Idi zdaj domov.«

Vem samo, da je po zelo dolgem času šel domov. Ali se vsaj dovolj oddaljil… Midva pa sva z največjo hitrostjo tekla do avta. Oddahnila sva si, da sva v zavetju. Uh, to pa ne bo za naju. Takrat sva še sama imela prikupnega kosmatega ljubljenčka. Vedno je želel biti glavni. To bi že bili boji. Bil je pudelj terier. Predstavljal pa si je, da je doberman in doga v enem. Kaj hočeš, kriza identitete. Kako prisrčno kosmat je bil in tako lepi, bež marelični kuštravec. Vrta pa vseeno nisva vzela. Letos pa je sezona čilijev. Majn jih zalivaš baje, bolj so pekoči. To bo super, ko bova kam pobegnila na dopust. Mislim, da bodo najini kar ostri…

Zadnjič sva se učila nekaj na sedežni. Čisto sva padla noter. Kar naenkrat pa se prižge televizija. Gledava. Kuharski program. Rekla sem, da mi ni všeč to sekanje mesa. Pa je pilot sam preklopil na drugi program. Pa spet nekaj časa nič. Spet nazaj na kuhanje. Tako je nekaj časa neenakomerno izmenično prestavljal programe. Dokler ga nisva izklopila. Bil je stran od naju, tako da ga nobeden ni mogel stisniti, ker je bil res daleč. Ni bil zataknjen kje. Bil je na robu sedežne. Televizijo pa sva raje kar iz elektrike potegnila za vsak slučaj…

Zvečer sva gledal kuharsko oddajo. Na glas sem rekla, da bom jaz zdaj upravljala s programi in z daljincem. Za vsak primer, če bi kdo drugi imel drugačne namene… Tako, zdaj pa bom izklopila (Saj ne vem, ali je bila prošnja, naj tako ostane ali ukaz…).

Lep dan (s kontrolo nad daljincem... čeprav to ni neko kvalitetno življenje...)! Cmok! Cmok!

Boljše od dopusta!

Šla sva lepo ob poti navzdol po smučišču (zdaj travici...) in iskala naslednjega. Zakladek. Geocaching... Šlo je gladko. Najdeva približno lokacijo drugega. Namig je bil, da naj ne odpirava omarice. Seveda je že nekdo odprl omarico, pa si je potem prebral namig. Sin je takoj našel zaklad. Zanimivo je bilo. Jedla sva medvedke in prestice. Pila, se malo zalivala zraven. Se lovila. Žgečkala. 

Usedla sva se kar v travo, da sva si malo spočila. Malo fotografiranja. Pa še z druge strani… lep razgled. poudarjeno... Sin me je kar za nogo prijel in me zavrtel okoli… Moje najljubše raztrgane kavbojke! Ne, cele zelene bodo od trave! To ne gre dol. Sva se že smejala zraven… Posnetek je uspel. Zaklad je diagonalno dol. Pa ja! Sva že šla predaleč… mimo in sva morala nazaj po bregu hoditi. Kaka strmina, ej! Lani sva že šla iz spodnje strani in nisva mogla verjeti, kako daleč sva že prišla!?! To vse sva gor prehodila. Skoraj misija nemogoče…

Zrak je bil tako svež, lepo je sijalo sonce. Najhuje je bilo hoditi po strminah navzdol. Pritisk na kolena in prste na nogah. Zato je sin začel hoditi cikcak. Čez nekaj časa pa še jaz… Tu sem se upala s smučmi peljati? Kako!? Adijo pamet! Potem pa zagledava Pohorjet! Še prej pa sedežnico. Jaz bi se raje kar s sedežnico dol peljala, sani izgledajo malo nevarno. Divje. Preveč hitro! Sva že sedela na vsak svojih... Sin prvi. (Lani sem malo preveč zavirala. Baje…) Jaz pa za njim. Gledam, samo spustil je dol. Izginil v gozdu. Potem pa javijo, da se je nekdo ustavil v gozdu. Spet se ne bo mogel z vso hitrostjo dol spustiti… ker je imel ovire na sankališču…

Poslušam pogovor za sabo hčerke in očeta: »Reči teti, da ne bo preveč počasi vozila!«

Obrnila sem se nazaj in rekla: »Teta bo zelo zavirala in še bolj cvilila zraven!«

Potem pa jaz! Uh kako leti. Veter v laseh. Super. To bom zvozila? Najprej sem se držala z obema rokama za ročico za zaviranje. Potem pa z eno ob straneh, z eno pa sem upravljala hitrost. Sredi dvojnih ovinkov v gozdu sem se pri izhodu čisto ustavila. Morala sem se »zritati« ven. Super je bilo in še hitro sva bila dol. Sin je tudi bil navdušen! Greva se geocaching, pristaneva pa na adrenalinskem sankališču… Obožujem! V soboto 6. maja imajo petdeset odstotni popust, ker je uradna otvoritev sezone! Res priporočam! Noro doživetje...

Super divji adrenalinski dan! Love you all! Cmok! Cmok!

P.S.: Ko je vsak dan boljši od dopusta!!

Ozadje potopljeno v sonce...

Včeraj sva imela tako lepo prost dan! Želela sva iti geokečat malo po Pohorju. Ampak kaj, nisem imela dovolj polne baterije na telefonu (čisto prazna...). Služi kot navigacija, kje so zakladi… Skriti, malo manj skriti ali že skoraj nemogoče skriti. Pogledava malo polnilec, oziroma malo polnilno banko za polnjenje telefona. S sončnimi celicami. Hodila bova po bregovih in sproti nabirala energijo za mobitel. Greva v kitajsko trgovino, tam sigurno imajo.

Praznik še je! Zaprto… Pogledava vse okoliške trgovine in najbolj verjetno na koncu. Trenutno nimajo takih na zalogi. S tem, da sva še slišala celo teorijo zarote, da bi potrebovala celice pol metra krat meter, da bi nama res kaj polnilo. Eni pa so res zagrenjeni… saj pa ima polnilec na celice skladišče, akumulator, kjer to shranjuje. Potem pa ti polni. Saj to ni naravnost od sončnih žarkov v telefon. Če ne, bi ga tako skozi na soncu držala…

Tisti čas, ko sva begala od enega ponudnika tehnike do drugega, bi se meni že doma telefon napolnil… vmes sva že spila, kar sva imela pripravljeno za pohod in raziskovanje. Sin je tako nagnil steklenico, da še je minion na majici malo rosne oči dobil. (Bolj ga je zalilo…) Tudi prigrizki so bili dobri kar v avtu…

Prišla sva domov. Spravila telefon na polovico napolnjenosti in šla. Kako dolgo že nisem imela obutih pohodnih čevljev… Gledava, kje lahko kupiva karte.

Pa me je sin kar polkrožno obrnil do okenca. »A, tu je!« rečem presenečena. Prodajalka se je že smejala.

Po tekočih stopnicah gor. Sinu sem malo pod koleni "butnila", da sva se smejala zraven. Skočila sva na prvo gondolo, ki  še je imela odprta vrata. Nič ne bova čakala na naslednjo. Lepo počasi, potem pa z zaletom navkreber. Odpiral se je vedno lepši razgled. Sijajno! Nad krošnjami, s čudovitim ozadjem potopljenim v sonce. Kdaj pa pokritim s kakšnim oblačkom sence. Veter je kar zavijal mimo gondole. Malo prepadov. Mali ljudje spodaj, ki so se odločili do vrha peš. Vožnja je bila tako zanimiva, da je kar prehitro minila.

Prvi zakladek čisto blizu. Navodila jasna. Pogledam. Seveda. Te cevi so. Pogledam pri prvi, sin pa iz druge strani. On nič ne najde, jaz nič. Iščeva. Pogledava pod mostkom. Za tramovi. Na drugi strani. Spraševala sva se, ali naj tega pustiva in greva naprej. Nič. Pa še on enkrat pogleda z moje strani.

»Pa kako nisi videla!«

Pogledam bolje, res je tam bila smrekova vejica. Čisto sveža. Pa lepo zakrito. Sem pa prej tako gledala, da sem že glavo skoraj noter potisnila, pa nisem videla. Roko sem že mislila dati v neko široko cev, ki je bila polna vode. Nagnusno. Zakladek pa tako očitno lepo zakrit… Zato je »geokečanje« v skupini boljše. In bolj zanimivo. Prvi!

Srečen dan s čudovitim ozadjem potopljenim v sonce! Cmok! Cmok!

Paleta divjih barv...

Vem, da sem lahko globoka navdihnjena duhovna oseba kljub tonam sladoleda. Ali zaradi sladoleda… Igrivosti. Jasnosti. Preprostosti. Čisto lahko je! Samo sem, kar sem!

Poslušam svoje srce, ne misli in ponavljanje uma. Poslušam svoj ego, želje samosvojega jaza. Pomaga mi, da sem edinstvena in pristna.

Razveselili so me tulipani na mizi. Zjutraj sem si pogrela juho, ki mi jo je ljubi skuhal včeraj. Tako pozno sem prišla domov, pa je imel voljo. Prav presenečena sem bila. Skuhala sem si kavo. Umila zapestnice, ki so še bile cele lepljive od sladoleda. (Ko sva ga razmazala po avtu in še bolj po nama…) Vedno se v ostrem ovinku proti domu spomnim na opero v avtu… Ne morem, da se ne bi na glas smejala. Bradavico mu je varnostni pas skoraj odlepil… AaaaaaaAAA… Potem pa pranje. Zaželela sem si sprehod. Potem. Od ljubega oblačila mi ravno niso prav. Vse ostalo je bilo mokro… Pa sem šla v temno modri pidžami. Z zvezdicami in pikicami. Z njegovim pulovrom…

Tako sem se nadihala. Zunaj cvetejo tako raznoliki tulipani. Nekateri z rahlo razcefranimi konicami. Črni. Temno vijolični. Ti me vedno spominjajo na babico, na njen varen topel iskren objem ljubezni. Rada me je imela točno tako kot sem. Ali ravno zaradi tega.

Ne pijem kave v postelji. Njegovi. Sedim v fotelju. Noge imam na sedežni. Potegnila sem si mizico bliže... Ljubka roza skodelica. Ali velika skodelica polna dišeče kave s penicami. Čisti užitek. Zraven pa berem knjigo. Anite Moorjani. Dvojni užitek. Ob šumenju vode. Tišini. Trojni užitek. Drobec želim deliti. To je knjiga, ki mi daje povabilo pristnosti in igrivosti, radosti.

"Svoje življenje živite kot vajo v ustvarjalnosti. Kakor, da je vsako odkritje, vsako umetniško raziskovanje pomembno. V tapiseriji človeštva. Ker res je! Sledite svojemu srcu, ko barvito kombinirate paleto divjih barv, ki jih vesolje polaga pred vas, da bi iz svojega življenja naredili svojstveno umetnino."

Divjo paleto barv! Čisto svojih! Cmok!

Ribičija...

Očino se mi to maščuje, da bi se rada učila in rastla. Dobim popravne izpite. Vedno znova. Ribarjenje? Seveda. Imela sem knjigo zraven in dnevnik. Pisala bom nekje na soncu, da se malo pregrejem. Ostali pa naj kar lovijo. Seveda gremo! Zakaj pa ne.

Poznam bližnjico do tja. Čez male kraje. Vmes sta se pritoževala, zakaj ne grem po avtocesti. Kod da je že kdaj do Ptujske gore bila avtocesta. Pa daj no!? To je ja na vrhu hriba! Seveda sem takoj prepoznala veliko drevo, kjer sem morala zaviti ostro desno.

Veliko zapuščenih hiš ob cesti. Nekaj pa čisto novih, ena mi še je bila posebej pri srcu. Moderna. Z ravno streho. Barva je bila malo boleče temno siva, kot petdeset odtenkov še temnejše… Stil pa okusen in praktičen. Mimo moje vile, ki zdaj zgleda bolj kot velika hiša. Po bregecu dol. Bo odprta kaka črpalka? Na to pa prej nisem pomislila. Prazniki so. Moja bližnjica bi splavala po vodi, če bi morali nazaj na Ptuj ali Maribor natočit gorivo. Sin takoj opazi tablo spodaj. Še dve sto metrov. Jeee!

Dolina Vinettu se je hitro pokazala in razprla v vsej svoji zeleni barvi. Še prej smo se peljali mimo hiše. Ali cerkve. S stolpom. Z ateljejem, kjer duhovnik slika. Vem. Nismo se mogli zediniti, kaj je. Barva je netipično črna, no zdaj je že temno siva bolj. Se bomo nazaj grede ustavili.

Ribnik je poln! (Vode!) Neverjetno! Že gledata palice. Ne, jaz ne bi. Daj no. Družinsko lovljenje rib. Hvala, ampak ne hvala.

Lovita na kruh. Polno ljudi okoli majhnega ribnika. Kar vlačijo ven velike postrvi. Nič. Še vedno nič. To je bila taka tekmovalnost. Napetost. Jaz pa sem sedela z dnevnikom pod riti in uživala v naravi. Zagledam sina, kako vleče ribo ven. S tako hitrostjo sem bila do vedra in že nazaj pri njem, da se je prah dvigal za mano. Vode! Jee! Prva riba njegova.

Potem pa sta jih enakomerno lovila. Sin je še potegnil velikanko ven. Na koncu pa še je ljubi potegnil kita od postrvi ven. Vmes sem poskusila loviti. Držala sem za palico in je takoj potegnila štopelček pod vodo. Ni močno vlekla. Jaz sem mislila, da je to težje. Riba, da se bolj bori. Potem pa sem palico predala naprej. Eh, to ni zame.

Šla sem še kobilice iskati, ker jima tako dolgo ni prijelo nič. Pa ni bilo nobene. Še vedno prehladno. Sin je enkrat ribo ven vlekel. Tako me je sfockala z repom po halačah. Par pa je gledal s terase. Kako sta se smejala zraven, ko sem cvilila, ko je voda špricala vsepovsod iz vedra, kako sta ljubi in sin tekmovala zraven. Potem smo se usedli zraven njiju.

»Od kod ste, da tako prklinjate?«

»Maribor.«

»Se nama je zdelo.«

Lep zanimiv izlet v dolino ob potoku. Poln doživetij. Prava pustolovščina. Ljubi je ujel tako veliko postrv, da ni bila dovolj zapečena. Bolj je jedel suši. Najine pa so bile odlične.

Na poti domov  smo se še ustavili ob cerkvi-hiši-ateljeju. Bila je vila z zvonikom. Spredaj čudvoti kipi. Prostoren atelje s kipom na sredini. Temno vijočini tulipani spredaj. Lepi polkrožni dovoz. Velika stara drevesa. Stolp, kjer je bila zaprta zlatolaska. Znak tretjeta očesa v trikotniku. Za vilo pa pes. Očitno nekdo živi tukaj... Zanimivo. Ni cerkev z ateljejem za duhovnika, kot sem navijala... Vedno tudi ne morem imeti prav...

Lep pustolovsko družinski dan!

Drugačen konec...

Ljubi mi je dal perilo prati! Ni bilo z velikim navdušenjem. Takoj, ko sva vstopila v stanovanje. Njegove so že bile v bobnu… Res je človek akcije. Vse je dal prati. To pa je odločnost in hitrost…

Rada raziskujeva skupaj. Ogledala sva si ruševine mogočnega gradu iz enajstega stoletja. Navdušena sem bila nad okni z razgledom na zeleni gozd in oblake na modrem nebu. Vse sva preiskala, tudi klet. Sobane so bile brez strehe, a čudovitim tepihom iz travice. Okna brez stekel. Stene tako debele, da ni čudno, da se je ohranil.
Na koncu pa čudovit pogled na mesto. Za ozadje pa polno ljubkih hribčkov pogrnjenih zeleno. Nad njimi pa sinje nebo polno hitečih oblačkov in oblakov. Prav videle so se sence teh, kako temnijo pobočja. Sence in svetloba je ustvarila potujoči srček.

Iz ruševin je rastlo tako lepo živo rumeno cvetje. Včasih sem prisiljena pognati iz pogorišča, ruševin. Ne za novi začetek, za novi, drugačen konec.

Potem pa meni ljuba stvar. Kavica v starem mestnem jedru. Na prostem. S čudovitim žuborenjem potočka čisto blizu za nama. Pogled na grad. Čarobno. Veliko penice. Oblazinjena klopca s prepletenimi nogami. Ljubi je pripravil presenečenje. Malinovo tortico v obliki srčka. Dobra je bila, sploh v taki družbi.

Malo sva se še sprehodila po mestu. Sladoled. Uuuuu. Črni ribez.
»Malino si boš vzel, čeprav je ne maraš?«
Zanimivo. Nisem si vzela svojega, ker mi je bilo hladno in me ni pritegnil. Tu pa tam sem ga obliznila (si ga sposodila…). Čisto dovolj je bilo.

Ljubi mi je na vsak način želel dati sladoled v roko. Prijela sem ga, da bi se slekel. Ni ga želel nazaj. Tiščala sem mu ga med prste. V pest. Nič. Dala sem mu ga čisto blizu ust, da bi ga polizal. Nič. Potem se ga samo odložila. Pri njemu na sedež. Tako je bil presenečen, da mi ga je razmazal po obrazu.

Ni se končalo, dokler ni bil sladoled povsod. Dejansko. Dobesedno. Na očalih. Vratih. Šipi. Za modrecem. Za njegovim vratom. Zlezel mu je do spodnjega perila po hrbtu. Po njegovih laseh. Po celem obrazu. Po jakni… hlačah… Cela sva bila lepljiva. Okoli oči. Trepalnice so se mi zlepile skupaj. Obrvi mi je vleko. Kornet je ležal vse naokoli. Očala sem si za silo obrisala... Roke sem imela zlepljene na volan.

Hitro sva prišla domov. Slekel si je majico med vožnjo. V ovinke pa visoki operni glas. Vedno glasneje. Bradavica se mu je zlepila na varnostni pas... Potem pa je počasi to dol trgalo... AaaaaaAAaaaAAA...

Samo parkirala sem. Odtihotapil se je do stanovanja. Potem pa pranje...

Lep pustolovski sladoledni dan! Cmok!