Kljub pohodu, ki je bil res pohod, ampak očitno ne dovolj. Sva
še šla čisto na drugi konec mesta peš na sladoled. Na sprehod in po drugi
strani nazaj. Iskala sva nek poseben okus, ki ga ni premogel noben sladoledar…
Pa več sreče prihodnjič. Videla sva tako velike skodelice. Take, kot sem jih
dobila za darilo za božič! Samo… Ogromne.
»Kot ti ena kava ni dovolj…« reče
sin.
Vmes sva se še malo ustavila pri klopci s peskom. Kjer je sin malo ustvarjal in risal velike podobe v pesek. Jaz pa sem uživala v sladoledu…
Nekaj časa nazaj. Že res kar nekaj časa nazaj, sva s sinom
gledala vrt. Imela sva ga na balkonu. Takega. Miniaturnega. Z vsem mogočim. Šla
sva na dopust. Ostala je samo zemlja. Vse se je posušilo. Zamislila sva si
nekje v naravi. Mali vrtek. Sadiš. Kopaš. Predvsem pa sem si predstavljala
veliko drevo. Z veliko senco. S klopco. Kako tam pišem. Slikam. Pijem kavo. To je
bil moj glavni motiv za vrt. Šla sva gledati vrt od kolegice. Prideva tja. Se razgledava.
Lepo. Mali bivalni prostor. Prostora za vrt v prevelikih količinah skoraj. Nekaj
dreves. Kaj pa je to? Ovčar se plazi pod ograjo. Skoraj tekmovala sva, kdo bo
prvi na drevesu. Sploh ne vem, kaj sem se pogovarjala s psom. Ali se drla na
njega.
Ali mu nežno prigovarjala: »Kuži, idi domov. Tu nisi doma. Idi
zdaj domov.«
Vem samo, da je po zelo dolgem času šel domov. Ali se vsaj
dovolj oddaljil… Midva pa sva z največjo hitrostjo tekla do avta. Oddahnila sva
si, da sva v zavetju. Uh, to pa ne bo za naju. Takrat sva še sama imela
prikupnega kosmatega ljubljenčka. Vedno je želel biti glavni. To bi že bili
boji. Bil je pudelj terier. Predstavljal pa si je, da je doberman in doga v
enem. Kaj hočeš, kriza identitete. Kako prisrčno kosmat je bil in tako lepi,
bež marelični kuštravec. Vrta pa vseeno nisva vzela. Letos pa je sezona čilijev.
Majn jih zalivaš baje, bolj so pekoči. To bo super, ko bova kam pobegnila na
dopust. Mislim, da bodo najini kar ostri…
Zadnjič sva se učila nekaj na sedežni. Čisto sva padla
noter. Kar naenkrat pa se prižge televizija. Gledava. Kuharski program. Rekla sem,
da mi ni všeč to sekanje mesa. Pa je pilot sam preklopil na drugi program. Pa spet
nekaj časa nič. Spet nazaj na kuhanje. Tako je nekaj časa neenakomerno izmenično
prestavljal programe. Dokler ga nisva izklopila. Bil je stran od naju, tako da
ga nobeden ni mogel stisniti, ker je bil res daleč. Ni bil zataknjen kje. Bil je
na robu sedežne. Televizijo pa sva raje kar iz elektrike potegnila za vsak
slučaj…
Zvečer sva gledal kuharsko oddajo. Na glas sem rekla, da bom
jaz zdaj upravljala s programi in z daljincem. Za vsak primer, če bi kdo drugi
imel drugačne namene… Tako, zdaj pa bom izklopila (Saj ne vem, ali je bila
prošnja, naj tako ostane ali ukaz…).
Lep dan (s kontrolo nad daljincem... čeprav to ni neko kvalitetno življenje...)! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar