Pot junaštva...

Neverjetno, kako super je, ko se združijo ženske moči. Tako super mi je bilo, ko me je gospodična prijazno sprejela. Me poiskala elektriko za moja računalnik. Jaz sem prišla na kavo, on pa se polni drugače. Poiskala mi je tako super kotiček za pisanje. Fotelj. Steno s knjigami. Starinski pisalni stroj. Pesmi. Polička za kavo. Srček. Venček in na sredini naspis. Poljub. Cvetje v vazi. Milijon drobnih cvetkov… Zunaj pa tako lepo dežuje…

Kdo občutke dal nam je,

kdo jih zažaril?

Bog, ko stvaril je srce,

ga je za ljubezen stvaril.

                           Simon Gregorčič

Rada bi se zahvalila. Vi ste krivi, da sem šla na kavo. Praznujem. To je moja nagrada, ker tako zvesto berete blog in je ogledanost izjemna. Hvala vam. Hvala vam, da lahko skupaj praznujemo. Zakaj sploh pišem? Rada bi se bolj zavedala vsega, kar se mi dogaja. Rada bi dala bolj zavestno luč. Rada bi bila radostna. Živa, cela, nagajiva. Se izrazila. Ker zelo rada pišem. Raziskujem.

Delim vse norosti, ki se mi zgodijo samo v enem dnevu. Ker me preplavijo nora čustva in mi je zanimivo opazovati, kako se potem pomirijo. Ko jih opazim, pobožam, jim dam prostor. Niste brez razloga tu. Rada bi, da bi se del mene zacelil. Hvala! Zato vedno znova pridejo na površje. Potem pa spet predem. Rada bi napisala, kako se počutim.

Imam toliko vlog v tem svetu. V resnici pa bi samo rada bila jaz. Sledila svojemu sijaju. Rastla. Čutila živost. Največji privilegij v življenju je, da si, to kar si. Joseph Campbell. (The privilege of a lifetime is being who you are.) Pot junaštva. Rada bi se širila. Rada bi trenirala mišice ljubezni do sebe in do drugih…

Vedno znova dobim nove priložnosti. Vedno znova mi ne uspe. Vedno znova dobim spet nove priložnosti. Učim se zaupanja. Odpuščanja. Veselja. Igrivosti. Svobode. Sprejemanja. Sijanja. Poguma. Cvetem. Ovenim. Klijem v zemlji. Spet poženem... Ljubim sončne žarke na svoji koži. Ljubezen!

Vedno sem mislila, da se moram odločati, ali je pisanje moja strast ali slikanje. Poezija ali pisanje. Ali avanture potovanja, raziskovanja. Pa se mi ni treba odločati. Lahko sem vse. V polnosti.

Ljubim svoje življenje in se ga učim ljbuiti še bolj!

Seksi legendarni ljubeč dan! 

P.S.: Hvala! Love you all!

Grickanje roke... Bljek!!!

Voden ogled galerije! Kako razkošje! Pogovarjali smo se o detajlih. O vsakem slikarju posebej. Zanimivosti. Življenjsko zgodbo. O procesu nastajanja slik. O barvnih paletah slikarjev. Tehnikah. Tematiki. Oba sva veliko spraševala in delili smo si poglede na določena dela. Vse smo pokomentirali. Pregledali smo vse v galeriji, za galerijo in pred galerijo in še vmes. Res temeljito!

Res je bila bogata izkušnja. Toliko različnih del, avtorjev, umetnic! Prav potopila sem se v svet ustvarjanja in uživala v valu navdiha. Kdaj bova skupaj slikala? Čimprej.

To se je tako zavleklo, da niti super dober xxl sladoled ni pomagal, da bi potešil lakoto. Zamislila sem si gostišče na Ptuju, ker se mi je zdelo, da bo ljubega razveselilo. Samo problem je bil, da sva bila svetlobna leta oddaljena… Ni se želel ustaviti v dobrih gostilnah od poti. 

"Če si si zamislila tja, pa greva točno tja." Kar malo strah me je bilo. Kaj pa, če mu ne bo všeč…

Res sem ga že mučila. Vmes sem mu dala svojo roko za »grickat«, da bi mu prej minilo, da si malo lakoto poteši. Pa mu ni teknilo. Malo je celo zadremal med vožnjo. Potem pa mimo Maribora. Bilo je zabavno ugibanje vmes.

»Kaj!? Kam? Ptuj?!«

Pripeljem čisto blizu, potem pa sem morala vklopiti navigacijo, saj še nikoli nisem bila tam. Se je že smejal malo pred Belim vitezom.

»Smo se to pogovarjali s prijatelji. Samo, da je tista gostilna v Celju…« Več sreče prihodnjič.

V tistem trenutku pa ravno kliče prijatelj: »Ne, saj si super izbrala. Tu imajo najboljše pice s super tankim testom…«

Malo sem si oddahnila. Bila sva tako lačna, da sva spremljala vsakršen gib natakarice.

»Bo zdaj? Kam gre zdaj? Glej, ven iz kuhinje pride. Solatka!«

Vsaj predjed. Kako je odlična. Rukola. Koruza. Radič. Neverjetno dobra kombinacija. Fižol. Odlično. Super začinjena. Skoraj sva jo že pojedla, ko dobiva. Malo je bilo za počakati, ker je postrv bolj dolgo trajala. Sem mislila, da pica. Bilo je dobro. Sploh, ker sva bila lačna.

Pogled čez Dravo, malo sprehoda čez mostek ob čudovitih oblakih in blagem sončnem zahodu. Pogled na grad na hribu. Lepo je bilo z mojim ljubim belim vitezom. Zdaj pa domov. Jeee!

Čudovit dan poln navdiha s svojimi ljubimi! Cmok! Cmok!

                                                                                    

Luškani sij obsedenosti...

Mogoče sem že pisala malo o tem, kako sem nora na slikanje. Na likovna dela. Na obsedenost z galerijami. Zdaj pa malo več!

Ljubi mi je moral obljubiti, da bova šla na najinem prvem potovanju skupaj, seveda, v galerijo. Modernih umetnosti. Tudi sam ima občutek za estetiko, umetnost, zato mi je z veseljem to izpolnil. Ko pa sva prišla tja, gledala zgodovino madžarske umetnosti… Uh, malo je bilo morbidno. Namigovanje. Mučenje. Res je, da so me vse slike navdušile, kako realistično so znali upodabljati vse. Fascinirana sem bila nad celoto in podrobnostmi. Na koncu pa nisva bila preveč navdahnjena. Pričakovala sem več moderne umetnosti. S tem, da je to bila ogromna galerija. Mogočen grad, merjen v kilometrih…

Drugi poskus je bil Graz. Šla sva po službi. Ujela sva še zadnje ure odprtosti galerije. Uh, nič kaj. Razen risbe živali in postavljene živali v prostor. Naravne velikosti. Nagačene… Mislim pa, da so nekaj prenavljali. Nič. No. Zanimive so se mi edino zdele slike umetnika, ki je delal tudi otroške slikanice. Tako pestre barve. Pozabila sem, kaj še je vse bilo, je že nekaj časa nazaj. 

Potem pa sva vprašala, kje pa je moderna galerija. Seveda čez reko. Skočiva še tja. Tam pa čisto nič. Res razočarana. Razen nad stavbo, ki je izjemna. Kustosa sva vprašala, kje imajo kaj slik. Pokazal nama je sovo, ki jo je ustvaril Picasso. Tako, pa sva saj sovo videla… Huu, uu...

Pred kratkim pa tretji poskus. Koroška. To pa tako navdušenje! Že spredaj zunaj je tako lep eleganten konj. Sem se že slikala zraven. Pokukava noter. Greva gor po stopnicah. Zaprto! Če pa sem prebrala še pred eno uro, da je odprto! Prideva dol. Pogledava. Vmes je malo zaprto. 

Pošpegava naprej. Kako lepa čajnica! Zaprto notranje dvorišče z kipom, zelenjem in pogledom na nebo. Vse tako prikupno urejeno. Naročim čaj, ki ima pinki v imenu! Kaj takega! Čisto zame… (Pinki poper…) Ko že ne bi moglo biti boljše, pa še dobiva unikatne skodelice. Vsaka je tako luškana. Čisto ljubka in posebna. Ljubezen na prvi pogled! Moja je bila taka z modrim robom in pikasta... Vse tako ljubko! Na wc-ju pa Picasso! Risba! Pa še sploh nisem prišla do galerije. Tiste galerije! 

Čudovit dan poln notranjega sija, moji dragi! Cmok! Cmok!

Moj beli vitez...

Super se je prepustiti in biti voden in presenečen, kam te bo pot zapeljala. Včasih pa je naloga obrnjena. Rada bi se šla kopati. Eh, pa ne. 

"Veš, kdaj je moj najlepši čas? S tabo. Vseeno, kje sva," mi je rekel ljubi.

Zjutraj sva na hitro spremenila načrte. Mogoče pa ne kopanje za celi dan. Kam naj organiziram izlet? Kam malo panika me je. sploh, ker sem že imela nekaj variant, kam bi se lahko šla kopati. Vse padlo v vodo. Izlet. Hitro. Kam? Mislila sem vključiti vsaj nekaj urno kopanje. Malo potepanje po kakšni galeriji. Ne! Zaprta je v nedeljo! Škoda… Našla sem kavarnico z galerijico. To bo nadomestek, vsaj malo kulturnega za mojo umetniško dušo. Seveda ne gre brez Musicafeja s steno poezije…

Malo sprehoda ob Dravi… Dobra hrana… Vpišem. Najdem priporočila. Beli vitez?! To me spominja na ljubega, ko se je z motorjem pred davnimi časi tja pripeljal, da se je dobil s prijatelji. To bi lahko bilo. Postrvi v krušni peči. Izgleda obetavno. Odlično. Nostalgija pomešana z novim, najinim, dvojino… Pa še ime beli vitez, kot sinonim za mojega ljubega. Samo konja bi še rabil…

Ok, neke smernice že imam. Ljubi mi reče: 

»Pa kaj tako kompliciraš, samo da sem s tabo. Kaj pa če bi šla v Koroško galerijo. To si si že dolgo želela…« 

Ptuj? Koroška? Kot dva popolnoma druga pojma. Spet plani odplavajo po vodi, ker sem se že čisto zagrela za Ptuj. Koroška me vleče. Lepa nežna pot ob reki, ki se tako zeleno vabljivo smehlja… Seveda! Koroška! Navdušena. To bo najprej. Potem Beli vitez z belim vitezom. Potem pa kopanje! Odlično. Vse se da povezati, če le imaš voljo.

Potem pa to gledanje v računalnik. Imam prepoved pitja kave v postelji… Seveda sem se častno umaknila na sedežno. Sama. (Škoda. Pogrešam cartanje… s kavo (ne s kavo...). Skupaj. Popolnost. (Zdaj ga ni doma. Zdaj pijem kavo v postelji. Ni lepšega, če je prepovedana! Nebesa! Saj ne ve…) Ljubi je prišel čez nekaj časa zadaj. Malo sva se pogovarjala. Odhod. Čez petnajst minut. Seveda je vklopil računalnik. Vse se mu je zavleklo. Čakala sem ga. Tečna. Kako da še ni pripravljen za odhod?! Hitro se je oblekel in sva šla. Lahko bi mu lepo rekla… Lahko pa bi že bil navdušeno pripravljen… (kot jaz včeraj...) Jeee! Greva! Pustolovščina!

Najlepši čas z ljubimi! Cmok! Cmok!

Pravljica za polnoletne...

Čisto sem padla noter v poslušanje glasbe. Lahko bi verjetno našla milijon pesmi, ki so mi pri srcu in bi uživala v njih. Ljubezenskih. Srečnih. O sijaju, notranjem. Lepoti življenja. Povezanosti. Dobro, da sem bila pravi čas ustavljena. Zdaj imam ožji izbor. Bolj zase.

Zadnjič je bilo tako smešno, ko sva z ljubim iskala pot domov. Vozila sva se nad avtocesto po nadvozih sem in tja. Saj sva našla potem pot domov (v resnici sva iskala sladoled…). Bilo je tako zanimivo. Sama ironija. Kraj z imenom Breg na čisti ravnini. Pa taki pravljični gradovi. Vile. Kot od Pepelke na enem hribu, v dolini pa od Sneguljčice. Vse tako ljubko. Kar nisem se mogla načuditi. Na koncu pa sem še videla roza, živo pinki samoroga! Resničnega. Velikega! (Plišastega. Sušil se je pred blokom…) Čisto na koncu sem še pomahala stari gospe in gospodu, ki sta po napornem delu sedela pred kmetijo. Oblečena v temno modra oblačila, usklajeno in sta počivala. Čisto skupaj sta sedela. Kako ljubko.

Zanimivo je, koliko stvari tako prijetno preseneti med izletom. Že izlet je bil super, potem pa še taki bombončki zraven. Kar ustavila sva se ob cesti, ker je bilo tako lepo rumeno polje oljčne repice. Seveda sem morala poslikati (pofotografirati… podokumentirati… podokazirati…). Potem pa sem se vrgla noter. Super je bilo tam ležati in gledati skozi rumene cvetove sonce, žarke, ki so prodirali skozi.

Našla sva tudi sladoled. Ni bil ne vem kaj. Sva pa vpadla v poročno povorko. Super je bilo slišati malo glasbe v živo. Samo za naju…

Ob potki v jami Pekel sva izvedela, da se celo lahko pripelješ do koče. Čisto do vhoda! Seveda, če ti ni škoda avta. Po potoku! No, bova raje peš šla… Sva pa tam osvobodila mlin na potoku. Mislila sva, da so se veje zataknile noter, da se za to ne vrti. Splezala sem dol. Trdno je bil zagozden z debelo palico. Osvobodila sem ga. Uh, kako lepo je voda pršela naokoli…

Lep čudovit osvobojen dan poln pravljičnosti!

P.S.: Nisi več Pepelka, polnoletna si! (https://www.youtube.com/watch?v=jBuh2hbEiNY)

Svjetla grada sjaje, ko sto zvijezdica,

noc je kao bajka, ti si Pepeljuga,

daj mi nesto vruče, da me zagrije,

necu na spavanje...

P.P.S.: Danes sem pa res malo. Pikico. Polila kavo v postelji! Mogoče je imel ljubi prav. Samo, da v svoji. Bom že dala prati rjuho… Ups! Res pa je, da sem imela XXL ali celo XXXXXL kavo s spenjenim mlekom, sladoledom (lešnik in vanilija s koščki čokolade), smetano in posipom. Uh je dobra! Pravljična! 

Nevidni šivi...

Zgodilo pa se je nekaj neverjetnega! Nisem si mislila, da me bo tako prevzelo. Navigacija naju je vodila čez veliko bregov, da sva prišla tja. Drugače pa se spomnim poti desno s stare ceste, ki pelje naravnost do cilja. Ljubi si je že nekaj časa želel tja, pa sva vedno delala tako nesinhrono, da nama ni uspelo.

»Vaš cilj je na levi!«

Sva sredi gozda. Na levi pa prepad v globine. Na desni pa gozdna pot do neke hiške. Stojiva sredi ceste. Poskusiva do hiše. Ne to ni. Sva šla vzvratno nazaj. Se peljeva malo naprej. Seveda veliko parkirišče! Našla sva! Jama! Pekel! Imeli so odlično turško kavo z mlekom na leseni terasi. Potka je vodila ob potoku do vhoda v jamo. Nič ni bilo videti rib. So se vse poskrile pod kamenje?! Uživala sva v šumenju potoka, visokih drevesih okoli. Pogovarjala sva se, da bi si kar vikend tako postavila. S kako visečo posteljo na terasi, za branje knjige… Prav posrkala naju je narava.

Imeli pa so tudi hudičevo kavo. Ljubi jo je probal. Ni mi bilo fajn. Dobro ve, da nimam rada alkohola in da me moti, če si ga naroči. Bila sem jezna. Samo probal ga je. Ostalo pa je vlil vstran. Ampak zakaj? Kaj ima od tega? Na daleč je že smrdelo. Res se nisem dobro počutila. Se je splačalo samo jezik noter namočiti? To me je zmotilo. Slabe izkušnje imam s tem. Nočem, da se to ponovi. Alkohol kot beg. Potem pa vsa ta nevidnost, nemotečnost, zatajevanje, navidezno zatišje. Lahko bi me upošteval pri odločitvi. Upam, da je bil en požirek vreden tega. Ali gradiš v odnosu ali rušiš. Zdi se mi korak stran. Vedno se odločaš.

Pred vhodom mi je ljubi kupil tako otroško verižico. Srčka. Hecno. Že sam vhod je zaznamovan s hudičem. Podobo. Varuje jamo. Včasih se je pozimi kadilo iz jame, pa so se tega bali, tudi zato pekel. Pa gremo noter!

To pa je bilo tako doživetje! Vsak košček jame je tako izjemen. Vse. Svetleče jamice. Drobne palčke. Rast. Po milimetrih. Nekaj je bilo uničenih. Odlomljenih kapnikov. Potem pa celjenje narave. Žuborenje potoka. Zavese. Oblike. Mali netopirčki, ki so dremali obešeni na strop. Rakci v vodi. Odmevanje. Čista tišina. Čipkasta pokrajina. Vse v tako nežnih blago svetlečih tonih. Jama čisto od blizu. Izjemno vodenje. Kdaj smo se morali prav preriniti skozi. Na eni točki je ugasnil luči. Trda tema. Zanimivo. Ledeniki iz kamna. Slap!

Dvorana podpisov. Verjetno, ko sem bila z osnovno šolo tam, sem krampala s sošolko svoje ime… Nič ne priznam. Navdušena sem bila. Dva združena kapnika in vmesni šivi vidni s svetilko. Simbol stikanja ljubezni. Vsak zase, povezana z nevidnimi šivi... Res bogato doživetje, ki me je čisto prevzelo.

Prav čutila sem mogočnost narave. Čisto tišino. Še dih sem zadržala, da sem jo res začutila. Kot bi se svet ustavil. Čista živost od znotraj. Kar mravljince sem čutila po telesu. Bila sem tako hvaležna za to doživetje. Res nadnaravno. Bila sva v peklu in prišla nazaj!

Lep veličasten nadnaravni dan! Naj nevidno postane vidno! Cmok! Cmok!

Lovljenje na suho!

Čas mi tako hitro mine, sploh, ko sem sama. Rada bi še naredila veliko več, pa me potem malo panika. Niti kave še nisem prav spila… pa že akcija…

Bilo je tako super, ko me je ljubi presenetil in me peljal ribe loviti. Vem, jaz, ribe. Ne vem, no! Vse je bilo tako zeleno, drevesa so čisto na sveže poganjala. Lepa zavita cesta. Pot mimo moje vile, ki mi je bila sanjska. Kot otrok sem se večkrat tam peljala. Zdaj pa se mi ni zdela več tako mogočna. Samo lepa. Lahko bi stala ob morju. Obnovili so jo. Dolina je, kjer si poloviš postrvi. Potem pa ti jih spečejo. Imela sva kozarec za kobilice. Iskala sva. Dva lovca. Zabavno! Nič še ne skače. Premrzlo še jim je.

Spodaj sta dve družini igrali nogomet. Tako so se drli zraven!

»Daj! Zdaj daj gol. Ni ga v golu! Hitro! Daj no! Jeee!«

Prebudili so se lepi spomini v meni, na odbojko. Kake dobre igre smo imeli in kako smo se drli zraven in presmejali. Vsak dan smo igrali. Kake močne servise je imel stric! Komaj smo ga ukrotili. Ali pa je dal za črto, izven igrišča, aut. To so res bili lepi časi.

Tako je bilo zabavno iskati kobilice. Niti muhe nisva dobila. Pa bova lovila na kruh. Če bi slučajno ribo dobila, bi tako kričala zraven! Riba! Riba! Cvilila! Ribnik pa… prazen. Nič! Samo mala potka sledi vode na dnu! Suša. Nič zato, bova pa jih kar tako naročila. Včasih je boljše plan B… (Vsaj zame. Pa za ptice okoli, ker bi se tako drla, da bi vse pobegnile...) Postrvi so bile izvrstne! Prijazni ljudje. Odlična hrana! Super družba! Neponovljiva kombinacija!

Super zelen prazničen dan z ljubimi!