sobota, 13. junij 2020
Poslušam svoje srce: Zakaj že? Kaj že? Zakaj že ne?
Poslušam svoje srce: Zakaj že? Kaj že? Zakaj že ne?: Kako kaj novi izzivi? Kako kaj »zanimive situacije«? Kako kaj radostna rast? Si trmast-a kot jaz, in se z vsemi kremplji upiraš novemu? ...
Zakaj že? Kaj že? Zakaj že ne?
Kako kaj novi izzivi? Kako kaj »zanimive
situacije«? Kako kaj radostna rast?
Si trmast-a kot jaz, in se z
vsemi kremplji upiraš novemu?
Najraje bi se skrila v jamo in se
pokrila čez glavo, da me nihče ne najde. Samo, da ne bi rabila iti naprej. Ampak,
kaj ne grem vedno k boljšemu? Vedno! Ne glede na ovinke, vedno je potem boljše.
Torej, zakaj se potem tako bojim?
Česa se sploh bojim?
Da bom ostala sama? Pravzaprav
sem zdaj sama doma in pišem in vetrc piha skozi veje zunaj in ptički pojejo in
je prav čarobno.
Se bojim, da me nihče ne bo imel
rad? Pa saj če se imam jaz rada, je to dovolj zame. Je to dovolj za vso Zemljo!
Je to dovolj za moje srce. Lahko imam rada ves planet! Lahko imam rada vso Vesolje!
Več ljubezni kot čutim do vsega okoli mene, več je čutim v sebi!* Pa kako naj
čutim, da me nihče nima rad, če se vso Vesolje veseli moje prisotnosti,
povezanosti z naravo, Zemljo, zvezdami, Vesoljem! Moje srce je napolnjeno z
Ljubeznijo, tako zelo, da teče čez rob!
Se bojim, da bom zapuščena? Lahko
me vsi zapustijo, pa še imam vedno ves planet, vso Vesolje, moje srce. Sama
sebe ne bom zapustila. Sama sebi sem zvesta. Vedno me to bolj prizadene, ko si
nisem, kot kakršnekoli neumnosti drugih! Zato si stojim ob strani!
No, strah, hvala, da si tu. Hvala
za tvoje skrbi. Ampak vseeno bi rada stopila naprej. Pustolovščina življenja
me vabi. Vem. Vse je zame. Še bolj poslušam svojo dušo.
Ljubek sijoč pristen igriv
strašno zabaven dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je pestrost in
pustolovščina. Danes si zaupam dovolj, da grem naprej. Zaupam, da se vedno
obrne na boljše! (Vsaj čez čas!)
petek, 12. junij 2020
Poslušam svoje srce: Megla na meglo... v megli... z meglo... vse meglen...
Poslušam svoje srce: Megla na meglo... v megli... z meglo... vse meglen...: Veselje sem v vseh pogledih. Tako je to življenje. Najlepše pa je, da si ga sama ustvarjam. Lahko gledam tako ali tako. Vse je lahko č...
četrtek, 11. junij 2020
Poslušam svoje srce: Želim vse občutiti!
Poslušam svoje srce: Želim vse občutiti!: Tu sem življenje. Izrazi se skozi mene. izrazi se skozi veselje. Skozi radost. Skozi srečo. Želim vse občutiti. Želim plesati skozi ž...
Želim vse občutiti!
Tu sem življenje. Izrazi se
skozi mene. izrazi se skozi veselje. Skozi radost. Skozi srečo.
Želim vse občutiti.
Želim plesati skozi življenje.
Želim si čiste radost. Vse je zame in vse je moje in vse je čista čarobnost.
Polnost sem in to dajem naprej.
Sreča sem in to dajem naprej. Čarobnost sem in to dajem naprej. Tudi ti si! Ne
skrivaj se več! Ne za problemi, negativnostmi, ne za preteklostjo!
Seveda je vse to res! Vsi smo ga
lomili! To je del naše poti! Del naše poti k sreči, k prebujenju, da čutimo
vsak trenutek kot čisto polnost in jasnost! Vse je kreativnost! Vse je
blaginja! Vse je obilje! Vse je bogastvo! Vse je notranja izpolnjenost!
Vse so zakladi srca! Zdaj jih
živim! Zdaj jih komaj vidim!
Lepše mi je, ko se počutim
dobro. zato vedno stremim k temu. Lepše mi je, ko sem v Luči, zato stremim k
stikalu, da jo vklopim nazaj. lepše mi je, ko sem srečna in plešem skozi dan!
zato bom to tudi naredila. Čimprej! Seveda ne brez priznanja najprej, kje sem.
Kako pravijo, resnica te bo
osvobodila! Nekje sem to prebrala. Nazadnje v knjigi Maje Debevc. Resnica te bo
osvobodila. Razvezala ti bo krila. Lahko zletimo visoko. Ali nizko v svoje
srce. Ali najvišje – v svoje srce!
Ljubek srečen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čarobnost.
Živimo jo!
sreda, 10. junij 2020
Poslušam svoje srce: Torej se lahko neham žreti za to!
Poslušam svoje srce: Torej se lahko neham žreti za to!: Hej, moje drage, moji dragi. Nekaj čarobnega je v zraku. Vse se spreminja. Vseeno pa ostaja vedno, tako kot je bilo. Čarobnost. ...
Torej se lahko neham žreti za to!
Hej, moje
drage, moji dragi.
Nekaj čarobnega
je v zraku. Vse se spreminja. Vseeno pa ostaja vedno, tako kot je bilo. Čarobnost.
Ste se kdaj
spraševali, kaj naj. Si se kdaj spraševala, spraševal, kaj naj bi naredila,
naredil? Bodimo bolj osebni. Tukaj se pogovarjamo, ali ozaveščamo osebne
zadeve, ne splošno znanih zank strahu in drame ali pogovora o drugih. Bodimo osebni.
Torej,
sprašujem se, kaj naj.
Vedno se mi
zdi pravi odgovor, še malo kave bom srknila. Čutim pa, da me to pomiri, vseeno,
pa sem pripravljena delati naprej. Pripravljena sem se ustvarjati, se
pogovarjati, se izražati. Želim si izražati svojo resnico. Želim biti v resnici.
Želim biti luč.
Vem, da sem
naredila ogromno neumnosti. Si jih lahko zdaj neham očitati. Kot vidim, me to
ni nikamor pripeljalo, ne glede kako stroga in žaljiva sem bila do sebe. Nič
kaj pametnega se ni zgodilo, samo slabo sem se počutila. To pa sigurno ni
dobro. ali pa je, ker sem se tega naveličala. Ni mi več do jamranja,
kritiziranja, do besed boga – boga, kako si si ti boga. Torej je tudi to slabo
bilo za nekaj dobro.
Dobro!
Torej se
lahko neham žreti za to!
Bilo je
dobro! Če tudi ni tako izgledalo!
Kaj bi rekla
najboljši prijateljici, če bi naredila vse te neumnosti!
»Nehaj se
žreti! In seveda je smešno! Malo je smešno, da se sodiš tako smrtno resno! Daj nehaj,
to ni vredno niti trenutka obžalovanja! Naredila si najboljše, kar si lahko!«
Točno tako!
Pa še dobro
je prišlo iz tega!
Zdaj pa sveže
naprej. Samo zdaj obstaja! Torej ne vlačimo več preteklosti v zdaj. Zaključimo že
s tem!
Ljubek sijoč
pristen dan v luči!
Cmok!
Objem!
P.S.:
Življenje je čista radost v vseh pogledih. Čutim to čarobnost! čutim to lepoto!
Življenje me ljubi! Zdaj! Čutiš?
x
torek, 9. junij 2020
Poslušam svoje srce: Kako kaj vožnja? Saj veš, da ti voziš, ne?
Poslušam svoje srce: Kako kaj vožnja? Saj veš, da ti voziš, ne?: Tako moje drage, moji dragi! Smo zdaj na sedežu voznice, voznika? Držimo za volan? Smo pripeti? Torej, zakaj pa potem dopuščamo ...
Kako kaj vožnja? Saj veš, da ti voziš, ne?
Tako moje drage, moji dragi!
Smo zdaj na sedežu voznice, voznika?
Držimo za volan?
Smo pripeti?
Torej, zakaj pa potem dopuščamo drugim, da cukajo, vlačijo in sploh držijo volan? Še nismo dovolj prepričani v svojo vožnjo? Še nočemo prevzeti odgovornosti? Kaj se dogaja? Bolj zaupamo drugim kot sebi? Želimo biti žrtev in potem lahko rečemo, če pa si mi ti rekla?
Ali pa bomo vozili po svoje?!! Samo mi imamo zemljevid za nas – k našim srčnim željam. Zakaj bi potem druge z drugim zemljevidom sploh spraševali za smer?
To ni naša pot. Zaupajmo danes svojemu srcu.
Zdaj sem pripravljena, da se podam na čudovito pustolovščino, pot srca.
Danes imam dovolj poguma!
Držim za volan in peljem v smer, ki je zame najboljša. Pa če tudi kdaj pridem na slabšo cesto, polno lukenj, je to dragocena izkušnja, kako naj vozim drugič in kje naj drugič grem mimo odseka. Ali se vsaj izognem slepi ulici. Saj ni bila slepa. Samo veliko me je naučila, kaj pa si ne želim.
Poslušaj svoje srce, moja draga, moj dragi! Za tvoje dobro.
Ljubek pristen igriv srčen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Brezpogojno smo ljubljeni. Vedno!
ponedeljek, 8. junij 2020
Poslušam svoje srce: Malo telovadbe! Gremo kotičke ustnic navzgor!
Poslušam svoje srce: Malo telovadbe! Gremo kotičke ustnic navzgor!: Kaj se vam dogajajo nenavadne stvari? Kar tako? Sredi dneva? Ali sredi belega dneva, kot bi rekli? Ste nepričakovano več srečni, kot ste bil...
Malo telovadbe! Gremo kotičke ustnic navzgor!
Kaj se vam dogajajo nenavadne stvari? Kar tako? Sredi dneva?
Ali sredi belega dneva, kot bi rekli? Ste nepričakovano več srečni, kot ste
bili kdajkoli?
Nekje sem imela kartico, ki je bila tako smešna. Kot da ima
človek vrtoglavico. Bila je tako lepo naslikana. Potem pa je imel zvezdice
okoli glave in mali vrtinec. Držal se je za glavo. Napisano pa je bilo:
»Spet se mi je na boljše poslabšalo!«
Kaj se bojimo biti srečni?
Se bojim biti srečna?
Se bojim, da bom potem čudna?
Se bojim, da potem ne bom mogla več jamrati skupaj z ljudmi,
kako je vse slabo? Ker ni. Saj vem. To z jamranje. Kar iz navade mi izleti. Samo
tako, da se imamo kaj za pogovarjati. Ampak lahko rečem, kot bi rekla Dobra
vila Maja, to ni moja stvar. Kako je vreme, kaka je politika.
Drama pa vedno pritegne pozornost:
Drama pa vedno pritegne pozornost:
»Veš kaj se je zgodilo?«
Potem pa povem najbolj navaden dogodek kot da je svetovna
kriza in katastrofa in konec sveta obenem. Ni mi treba tega.
Samo srečna si želim biti. In zdaj, danes prenesem malo več
sreče! Vem! Ti pa tudi!
Daj no! Saj zmoreš! Malo nasmeha?! Vsaj polovično!? Malo kotičke
ustnic navzgor!?! Gremo! Malo telovadbe! Zmoremo biti srečni preko vseh mej! Zdaj!
Ljubek srečen dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Naredite si čarobne izjemen pisan dan! bodite srečni
še bolj!
nedelja, 7. junij 2020
Poslušam svoje srce: Kaj vas gor drži?
Poslušam svoje srce: Kaj vas gor drži?: Kako kaj? Še dihamo? Smo še živi? Ali še sploh nismo začeli živeti? Kaj vas kaj gor drži? Če še dihamo, pomeni, da je več stvari dob...
Megla na meglo... v megli... z meglo... vse megleno! Ni treba, da je tako!
Veselje sem v vseh pogledih.
Tako je to življenje. Najlepše pa je, da si ga
sama ustvarjam. Lahko gledam tako ali tako. Vse je lahko čarobnost.
Naprimer »zanimive situacije«. Lahko
sem tečna zaradi njih. Lahko pa… Lahko pa jih vidim kot razjasnitev, kaj pa si
ne želim. Lahko se vedno vprašam, ali je to moja resnica. Je to sploh res? Je to
res nekdo, kdo sem? Je to Ljubezen v meni?
Zanimiva vprašanja. Taka, ki
spremenijo pogled. Lahko sem srečna, da se je nekaj razjasnilo ali gledam v
meglo in se pritožujem.
Tudi megla je lepa. Seveda! Ampak
kaj ni dolgočasno, da strmim v meglo?! Prej ko slej mi bo postalo dolgčas. Tudi
meglena drama se razkadi. Kaj pa naj potem z meglo?!
Lahko najprej sprejmem, da sem v
megli. Lahko ji pošljem Ljubezen. Lahko ji samo rečem, da naj se uredi v
najboljše dobro za vse, to sem nazadnje slišala pri Dobri vili Maji. Lahko ponavljam
afirmacije, si naredim kopel, pogledam dober film, si naredim kavo, zadremam,
grem na sprehod, uživam v vseh pogledih in radostih. Sem to, kdo sem. Radost. Veselje.
Unikatnost. Življenje.
Meni pa vedno pomaga, da se
zahvalim za vse, kar že imam. Začutim, kako planet Zemlja diha skozi mene
Ljubezen. Povežem se s svojim srcem. Samo roke položim na njega, vdihnem,
izdihnem. Meditacija. Same take stvari. Sladkorčki za dušo. To bi lahko bil
naslednji naslov knjige. Ha! Ha! Ampak sladkorček pomaga za pol ure, vsi ti
sladkorčki pa pomagajo dolgoročno. Bolj kot jih vadim, bolj mi dvigajo nivo
luknje. Ne morem več pasti tako nizko ali ne morem tako dolgo ostati v luknji,
temi, megli in samo, če si držimo oči pokrite. Vse to je del življenja, ampak
ni treba, da je tako dramatično, stalno in del našega vsakdanjika. Razen, če si
to želimo.
Kaj si želimo ustvarjati? Torej se
osredotočajmo v to smer. Zase, ker smo vredni. Zase, ker se imamo radi. Zase,
ker se cenimo. Tako je!
Konec megle. Konec zgodbe o
megli! Zdaj pa živite sonce! bodite sonce!
Rada vas imam!
Lep čudovit čaroben dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Saj veš, da je življenje
čarobno in te ljubi! Kot bi rekli Dobra vila Maja in luise L. Hay skupaj. Sprejmi
to v svoje srce. Zdaj pa to živimo!
Kaj vas gor drži?
Kako kaj? Še dihamo? Smo še živi? Ali še sploh nismo začeli
živeti?
Kaj vas kaj gor drži?
Če še dihamo, pomeni, da je več stvari dobrih kot slabih! To
pa je tudi nekaj!
Včasih pa smo soočeni s smrtjo. Drugih okoli nas. Presenečena
sem, saj vem, ne ne bi rabila biti, ampak, se me posebej dotakne, ko umirajo
tudi mladi ljudje. Takrat sem še bolj odločena, da želim živeti pristno, po
svoje, bolj drzno, unikatno. Res, po svoje. Zase. Potem za družino. Potem za
širšo družino in potem za vse druge.
Želim imeti lepo življenje. Pa ne kot iz kataloga. Pa to
hiško, pa to avto, pa tega psa in mačko seveda tudi, pa te počitnice.
Želim čutiti. Želim doživljati. Želim imeti odprto srce.
želim ljubiti. Želim se smejati. Želim se tako smejati, da me bo vse bolelo od
smeha. Želim plesati. Želim gledati v zvezde in srkati to lepoto. Želim gledati
sončne vzhode in zahode. Želim biti ljubljena.
Želim živeti pristno z vsem srcem. Želim občutiti globoko
radost pretakajočega življenja skozi mene. Naj pleše skozi mene, naj se izraža
skozi mene, naj skače po lužah, pleše po dežju in lice nastavlja soncu.
Točno tako življenje si želim. Polno poljubov pristnosti,
spontanih plesov sreče, prekipevajočih sooustvarjenih trenutkov. Vse sem. In vse
se pretaka skozi mene. Živa sem!
Ljubek igriv nagajiv srčen srečen jasen unikatno sijoč
šarmanten dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je čarobnost v vseh pogledih! Zdaj!
Naročite se na:
Objave (Atom)