ZAUPAM!!!

Včasih sem tako hrepenela po neki stvari, pa se je kaj pretihotapilo vmes, da se ni zgodilo, pa je vzhičenje upadlo. Pa spet polna upanja spet grem proti cilju, pa spet neki preobrat, pa spet vso veselje uplahne. To se je dogajalo kot valovanje.

Zdaj pa se je zares uresničilo, pa je tako – skoraj običajno. Tu je – super! Ni bilo pretiranega vzhičenja ne prej, niti zdaj ga ni. Vse je bilo nekako naravno, kot da je že od nekdaj bilo tako namenjeno. Nisem se energijsko zaganjala v stvari in prehitevala, pa je moja želja prišla. Samo bila sem. tukaj in zdaj. polno prisotna.

Zdaj pa sem prvič brez dodelanih načrtov. Kam me bo nosila reka življenja, bo prav. Zaupam.

Presenetljivo. Prej, ko sem si res želela, kot da bi moja močna želja odganjala ali naredila barikado okoli mene, da ni mogla želja v miru pristati – zdaj pa sem ji očitno dala prosto pot in v hipu se je uresničila.

Vse ne bi bilo mogoče brez pomoči Suzan Ashley, saj me je sproti usmerjala. Nazadnje me je opomnila, da če sem hvaležna za vse, kar imam, želje lažje in z lahkoto pridejo! Pa je res pomagalo!

Očitno pa je tudi, da je bil pravi čas. Zame.

Veselje je očitno, bolj navznoter, kot navzven. Sama najbolj vem, kaj mi ta želja pomeni. Potrditev, da sem na pravi poti. Zdaj pa lahko grem dalje in stopam naprej v vseh pogledih. Jasno mi je, da se vse dogaja zame, tudi, če na prvi pogled na izgleda tako – tudi, če se katera želja ne izpolni v trenutku, ko si jo zaželim. Ne moja volja, Tvoja volja. Vse je zame. Zdaj se učim prepuščanja, spuščanja, dopuščanja, predajanja reki življenja, ki me vodi z najvišjo inteligenco. Moji možgani so pikica v primerjavi s super vodstvom orkestra. Vse gre zlahka. Pa saj jaz uživam v lahkotnosti, ne bom se več upirala.

Življenje je zares lepo. Zdaj!

Ljubek pristen sijoč sijajen navdihnjen navihan blažen mogočen lep iskren vesel fantastičen sočen dan!

Veseli se. Bodi srečna, saj si dovolj pogumna za to. Izbiraj malo več in več sreče. Ti si radost v vseh pogledih. Izbiraj veselje. Izbiraj sebe in svoje srčne želje. Vesolje ti jih želi zdaj podariti.

 

LAHKO! PA RES LAHKO! RES, NO!!!

Življenje je lepo!

Življenje je praznik! Zdaj! vsi običajni trenutki se zlivajo v čarobnost. Prav otipljiva postaja. Toliko je običajnih stvari, ki so tako dragocene. Včeraj me je skozi sonce obsijalo sonce in to mi je bilo tako dragoceno. Pozdravilo me je in me razveselilo. Čutim močno povezanost.

Kaj pa, če bi si zaupala?

Kaj pa, če bi zaupala v svoje dobro?

Kaj pa, če bi zaupala v dobro sveta?

Življenje me ljubi, kot bi rekla Louise L. Hay.

Življenje te ljubi.

Življenje nas ljubi.

Kaj ima tvoja duša za povedati?

Kaj je tvoj unikaten izraz, pečat, podpis duše?

Kaj je tvoja pot duše?

Vsak trenutek do zdaj nas je vodil do tega trenutka zdaj. Že zato smo lahko hvaležni preteklosti. Zdaj pa jo lahko spustimo. Življenje je lepo in polno radosti. Če pa se preveč oklepam preteklosti, jo predolgo analiziram in skozi kaj obžalujem in se počutim krivo – zamujam dragocen trenutek zdaj, kjer lahko ustvarjam vse, kar si želim: mir, radost, veselje, ljubezen, obilje, srčnost, toplino, pristne odnose, veselje in smeh. To so zakladi srca, ki mi polnijo dušo. To za vedno ostane z mano kot neprecenljiv zaklad duše.

Lahko si zaupam. Jaz vem. Jaz vem, kaj je prav zame.

Nikoli ne morem iz svoje dušne poti, saj so vse lekcije ali izraz ljubezni. Vse, kar se zgodi je pomembni delček poti, ki sestavlja celoto.

Kaj če bi res rada živela? Kako bi potem živela?

Ljubila bi z vsem srcem sebe in druge. Uživala bi na polno. To je moj raj in zdaj bi si polno dovolila, da ga res občutim in polno, z vsemi čuti, živim v njem. Diham sladkost zraka, pijem svežino čiste vode, ki v vsako celico moje telesa nosi ljubezen. Grejem se na toplem soncu in jem zdravo prepojeno hrano z vsem, kar moje telo resnično potrebuje in ga napolni s hrano, ga zdravi.

Vsi živimo v harmoniji srca in lepoti sožitja, kjer je za vse vsega dovolj.

Življenje je lepo.

Življenje je čarobno.

Življenje je tukaj in zdaj. uživaj polno ta trenutek. Takoj, ko si prisotna, si pretočna za Ljubezen. Svetloba se kar razliva na ves planet in ga zdravi.

Ljubek pristen vesel radosten nasmejan pristen čuteč iskren živahen jasen kreativen sončen sočen slasten dan!

Izbiraj srečo! izbira je tvoja. Izbira sreče je vedno lahka in pri roki. Zlahka izbiramo srečo! Danes izbiram srečo, ker mi to poživlja duha in vnaša veselje v moje življenje. Sreča zdravi moje telo. Rada izbiram srečo! Sreča je moje zadovoljstvo! Rada sem srečna!

ODPIRANJE SRCA

Kako zanimiva izkušnja! Z osebo sva potovali po isti deželi in ona mi je opisovala vse – ampak vse negativno. Jaz sem ji pripovedovala o lepi reki, kako se skozi vije ob cesti in se svetlika skozi svoje turkizno modrikasto zelene tone. Prava zapeljivka je obdana z gozdovi. Vse je zlitje čudovite narave. Ritem se upočasni. Ljudje so bolj lagodni in sproščeni. Navadiš se na čas, da teče bolj umirjeno in pristno. Iskrena prijaznost mi je odpirala srce. Sploh pa njihova narava in povezanost z energijo zdravljenja. To je bila moja pustolovščina. Nekako nisva prišli skupaj. jaz nisem videla njene slike, ona pa ni zmogla sprejeti lepote, ki ji jo je dajala ta dežela – saj sva bili v isti.

Kaj ni vedno tako?

Lahko sprejmeš darove, ki jih ima dan zate – vso Vesolje – vsak dan – ali pa prekrižam roke in trmasto vztrajam: »Ne! Nočem tega! Hočem to igračko in to zdaj takoj!«

Kaj ni čas, da se prepustim reki čarobnosti in neham biti majhen otrok, ki cepeta na mestu, jokca in izsiljuje nekaj, kar me ne bo razveselilo niti za pet minut?!

Kaj sploh pomeni, da sem odgovorna zase?

Jaz usmerjam svoje misli, besede in dejanja. Karkoli drugi delajo, pa ne more biti moja odgovornost ali krivda, ker je to njihova pot k razsvetljenju ali prebujenju. Ob – seveda – njim pravem času. Njihova dejanja, besede ali misli ne povedo nič o meni – ampak vse o njih samih.

Zgodilo se je za moj rojstni dan, da sem vso dopoldne kuhala za družino in potem jih še kar ni bilo. Čakam. Še kar nič. Nihče ni poklical. Nič. Tišina. V tistem trenutku sem bila tako jezna, da sem odšla po svoje. Na izlet! Imela sem se lepo in čutila sem radost pomešano s trpkostjo, priokusom, da nisem niti toliko pomembna, da me pokličejo ali vsaj pošljejo sporočilo, da bodo pozni ali da jih ne bo. Zavleklo se je zaradi dela, ampak lahko bi rekli. Dobila pa sem izjemno darilo! Nič več ni tako pomembno, da bi kam MORALA iti – lahko zamudim karkoli – pa ne rabim niti opravičila! Za darilo sem dobila svobodo! Če želim, lahko grem (ali se udeležim dogodka), če pa ne – pa ne! Torej je rojstni dan vseeno uspel. Na nek način. Zdaj pa lahko vsako leto praznujem po svoje. Pa kaj bi čakala na drugo leto, vsak dan lahko živim po svoje! Lekcija osvojena!

Življenje je čarobnost.

Vse je radostna rast k izluščanju tega, kar je res dragoceno. Odnosi so dragoceni. Mi smo dragoceni.

Iskrenost je dragocena.

»Kdo pa, če ne mi?

Kdaj pa, če ne zdaj?«

Jezus

To sem prebrala v knjigi Larsa Muhl-a. Kako pa me knjige bogatijo! To pa je čista pustolovščina! Odpiranje novih prostranstev zavesti ali pa ozaveščanje prostranstev, ki jih mi vsi poznamo od nekdaj. Spominjanje čarobnosti in Ljubezni, ki je že zdaj prisotna v nas vseh.

Uživaj!

Ljubek pristen lahkoten vesel nasmejan zabaven žareč slasten jasen sončen vesel dan!

Zabavaj se! Življenje ni tako resno, kot se zdi!

SIJ!!! SIJ, MOJA DRAGA, SIJ!!!

Življenje preseneča na polno raznolikih načinov. Vsak dan. Vsak trenutek. Tudi zdaj je presenečenje, da sem tako mirna in srečna. Samo sedim in pišem. Zunaj se je že dan poslovil in odšteva ure, da se sonce zjutraj spet pokaže.

Kaj ni zanimivo, da se pritožujem, ne glede na vse. Zdaj je jesenski čas in sonce tako lepo sije ves dan. Vseeno pa sem se slišala reči – zdaj sem se spomnila – da pa je vseeno hladno. Seveda je! če pa je jesen! Lahko samo sprejmem darove tega dne in uživam v soncu in hkrati hladu in se zato bolj toplo oblečem?

Tako rada nosim kape! Zdaj pa je čudovita priložnost, da jih potegnem ven iz omare. Spet mi bo držalo glavo skupaj nekaj puhasto mehkega in toplega. Kako pa to obožujem! bonus pa še je, da se česati ne rabim. Vsaj ne tako pogosto.

Že dolgo ni bilo tako tople jeseni. Pravzaprav se sploh ne spomnim, da bi kdaj bila. Iskreno mi je všeč. Prav obožujem! Sonce mi daje posebno energijo. Poživi me. Nahrani me. V meni zavibrira svetloba, za katero sploh nisem vedela, da je tam. No bolj tu – v mojem srcu. prežema vso moje bitje.

Zdaj pa se še bolj veselim jutrišnjega dne. Tudi če bo hladno, bom se toplo oblekla in zelo uživala v soncu. Samo sedela bom zunaj in se kopala v sončnih žarkih. To pa mi je res dragoceno. Sonce nam nosi novo vibracijo. Razsvetljenje. Vsak je dragocen kot to, kdo je. vsi smo dragoceni točno taki – kot smo – zdaj. Ustvarjeni smo za sijanje in svetlobo. Zdaj pa je čas, da si dovolimo sijati in se več ne bojimo svoje lastne svetlobe bolj kot senc. Čas je, da smo sami sonce našega življenja.

Moja vibracije se najbolj dvigne, če grem v gozd. Tam kar posrka vso mojo negativno energijo in me naelektri s pozitivno. Gozd je zame kot sesalec, ki posesa vse smeti in prilepke, ki se želijo gostiti na moji energiji – nepovabljeni. Sploh pa želim dajati svojo energijo svetlobi, ustvarjanju čudovitega planeta – matere Zemlje, vsega Vesolja – za vse. To je moje poslanstvo. Sijanje. Ne, da se silim. Tudi sonce se ne sili v sijanje – ampak samo sveti. Tudi jaz samo svetim s tem, ko sem pristna – pa svetim iz srca. Drugače tako ne gre!

Ti si blagoslov za svet in vso Vesolje! Pusti, da te vodi Ljubezen srca! Sijoča si že zdaj!

Ljubek pristen dober sočen sončen sijoč prijazen uspešen lahkoten živahen nagajiv blažen optimističen kreativen dan!

Jasno se zavedaj, kdo si. Namig: svetloba. Sij, moja draga, sij!

DARILO VESOLJA!!!

Nekaj me je klicalo v bližnjo vrtnarijo, ki mi je bila ob poti. Šla sem. Našla sem zelišče, ki ga zelo rada uporabljam za čaj. Poživlja mi telo in me zdravi. Potem pa sem se kar izgubila med njihovim zunanjim vrtom – nasadom, med rožami, grmovjem in vrtnicami.

Tam so bile tako ljubke jablane v štirikotnih posodah. Bila je ena čisto posebna, ki je edina imela šest jabolk na vejah. Kako dragoceno lekcijo mi je dala! Rasti in uspevaj, kjer si posajen. Ne čakaj na raj ali na svoj sanjski rajski vrt!

Ne! Točno tukaj, ko si zdaj – je tvoj (moj) sanjski paradiž. To je tvoj (moj) raj. Nič več ni čakanja in odlašanja.

Te zelene sočne ljubke japkice so mi dale tako močno vodilo, da je čas, da obrodim svoje plodove, da dam sebe po svojih največjih zmožnostih – ne glede ali so to majhne japkice ali velika jabolka. To je čar tega obdobja in če lahko dam samo eno majhno japkico, je to dovolj! Tega pa me je naučila naslednja jablana nedaleč stran.

Bila sem tako ganjena od teh lekcij, da me je resnica vso prevzela. Dobila sem rosne oči in samo uživala sem v tem čarobnem trenutku.

Daj, kar imaš dati.

To je tvoje življenje. Ne čakaj na popolne okoliščine, ali pravi čas! Zdaj so popolne okoliščine! Zdaj je pravi čas! Daj, kar imaš podariti.

Ni finte (fore) v zadrževanju in čakanju na popolnost samo, ampak je »keč« v dajanju vsega, kar imaš – zdaj! To so tvoje – no bolj moje (zame) – ustvarjalne ideje, ki prav žuborijo v meni pod površjem in čakajo, da jih uresničim. To je ljubezen v meni, ki čaka, da se izrazi – na polno.

Zdaj pa lahko povem bolj po slovensko! Smisel je, da dajem iz sebe vse svoje pristne darove po svojih najboljših zmožnostih – zdaj! zato, kar se mi zdaj zdi v prihodnosti popolnost, je samo vmesna stopnica, ker takrat v prihodnosti, ko bom že tam – bom imela toliko več izkušenj in si bom še naprej želela radostno rasti. Popolnosti ni! Vse je nenehna radostna rast!

Na sprehodu popoldan pa sem doživela še en rajski trenutek, kot bi mi želelo Vesolje, Bog, Ljubezen… vse samo potrditi. Sedela sem na padlem deblu preko potoka in se kopala v sončnih žarkih, ki so se razprostirali skozi zeleno listje kot zlatkast tunel čarobnosti. Čisto sem se prepustila in samo uživala. Voda je žuborela ob skakljanju čez kamenje, sonce me je grelo in poljubljalo obraz, vetrc je ljubkoval vso moje bitje in kamni so mi dajali oporo mojim nogam. Vse je bila popolna harmonija. Zlitje rajskega v čarobnost trenutka. Postal pa je čaroben samo zato, ker sem se ustavila in mu dopustila, da se me dotakne. Čutila sem ga. Zdaj pa je za vedno zaklad v mojem srcu.

Vse je čarobnost, če se le ustavim in opazujem to čarobnost.

Življenje je lepo. Zdaj. nič več ni potrebno, kot polno občutiti ta čaroben trenutek.

Ljubek pristen vesel igriv lahkoten srčkan jasen živahen nagajiv kreativen blažen iskren sočen dan!

Sledi svojemu srcu, prav te vodi.

ODGOVORNA!!!

Hej, kako si kaj danes?

Kako je to mogoče, da mi gozd da – podari – toliko miru. Kar naenkrat sem spet pristna in vesela. Polna življenja. Šarmantno lepo je, da imam svobodno voljo. In imam jo. Jaz odločam, kako dolgo bom jezna na kogarkoli. Vse odpustim, samo pozabim pa ne. To ne pomeni, da je bilo prav, kar je bilo storjeno. Niti ne pomeni, da smo naprej še najboljši prijatelji. Ne. Ali kot da se nič ni zgodilo. Kot je rekla Oprah, ko ti nekdo pokaže, kdo je – poslušaj ali vidi. Tako ne rabiš ponovitev ali pa še drugič. Če že prvič prisluhneš, ko ti nekdo pokaže, kdo je in to upoštevaš, si prihraniš veliko časa. In mučenja same sebe si prihranim, saj si ne očitam, kako, da že prvič nisem tega videla. Zato sem bolj pozorna.

Je pa tu še družina. Lahko odpuščam, lahko pomagam po svojih najboljših močeh, vseeno pa je zdaj čas, ko več noben izgovor ne pomaga. Je samo prazen izgovor, ki mu ga več ne iščem opravičila – ne glede, kaj je. Ni več izgovorov za grdo obnašanje.

Povezanost z naravo mi je najbolj dragocena, saj me vrača nazaj k sebi. Spet se moje srce celi in hitro se zdravi čustvenih bolečin. Sploh voda me pomirja in me neguje. Kar topi vse stare razmere in zamere, tudi jezo in jih počasi čisti s tokom.

Čeprav jeza ni slabo čustvo ali celo negativno. Ni niti med najbolj pozitivnimi. Ampak kot nas Kassandra – Suzan Ashley spodbujajo, da naj upravičeno jezo izražamo: »Dovolj! Zdaj pa je dovolj!«

Ali pa, kot bi sama rekla s svojimi besedami: »Zdaj pa je dovolj tega sranja! Ne bom več tega prenašala! Dovolj imam! Zdaj v tem trenutku zahtevam rešitev! Naj se to razreši zdaj! Dovolj!«

Ni mi več za procesirati tujega sranja. Malo sem se naveličala vseh teh dram. Želim si mir in svobodo.

Če mi nekdo pokaže, koliko mu zares pomenim in z mano ravna kot z drekom – mu najprej to vrnem nazaj z besedami, kot nas jih je učila Kassandra – Suzan Ashley: »Vračam pošiljatelju!«

Potem pa pustim, da ta odnos počasi ali hitro zbledi.

Sama sem »kriva«, no bolj odgovorna, ker sem dajala res prevelik pomen mnenju drugih. Neznansko sem hvaležna za to, ker zdaj vem, da moram toliko in še večjo pozornost dajati svojemu mnenju ali svojemu srcu, ki me vedno vodi prav. Vsak trenutek iz preteklosti me je pripeljal do tega zdaj – da še bolj jasno vidim in čutim stvari. Vse. Sebe.

Ni pomembno, če si moja sorodnica, ne dovolim več, da se z mano ravna kot z drekom.

Zdaj pa vdih, izdih. »Spuščam. Izpuščam. Osvobajam. Hvala za vso ljubezen, ki sem jo prejela. Zdaj pa odidi. Svobodna sem,« kot so nas učili Kassandra – Suzan Ashley.

Tako je.

Svobodna sem. Vsi smo svobodni.

Ljubek pristen svoboden srčkan sijoč dan!

Živi svoje življenje po svoje – samo to je zares življenje!

ČISTA SVOBODA!!!

Kako zlahka se vedno znova ujamem v zanke iger drame. Pa mi ni več do tega! prav slabo mi je ob tem! Prav na bruhanje mi gre! Dobesedno! Zares!

Vedno bolj mi postajajo moteče igre, ki niso iz srca. Vedno bolj pa jih tudi vidim.

V preteklosti bi iskala izgovore za ljudi in bi opravičevala njihovo početje. Danes pa noben izgovor ni več dovolj dober, ker je samo izgovor, da se nekdo ne rabi obnašati lepo. Ali vsaj prijazno. Ali vsaj tako, da ne namerno prizadeja bolečine.

Nihče ni popoln. Vsak kdaj prizadene bolečino, ampak iskreno opravičilo, lepa beseda, še vedno najde lepo mesto.

So pa ljudje, ki vedno znova ponavljajo svoje bedne igre. Tega pa se želim izogniti.

Seveda ti odpustim, ampak blizu pa te več ne spustim. Vsaj dokler sama ne vidiš dragocene lekcije ali se resnično opravičiš iz srca.

Iskrenost šteje.

Srce prav boli neiskrenost in megleni posli. Res pa je, da je resnica postala tako očitna, da si niti sama sebi ne morem več lagati, da je nekaj dobro zame, če vem, da ni. Vso telo se mi upira ob tem. Dovolj je bilo neumnosti. Zdaj to vem. Dovolj.

Kot bi nam rekla Kassandra – Suzan Ashley, nič iz preteklosti ni izgovor za dejanja, ki so manj kot Ljubezen.

»Doživela si to travmo, imela si težko otroštvo, doživela si zlorabo, bil je alkoholik. Ja in?!«

Čas je, da vsak prevzame odgovornost za svoje življenje – v vsem obsegu. Ne rabim več opravičevati grdega obnašanja v kakršni koli obliki. Je – kot je. Ni nobenega ampak. Ni izgovorov. Kajti izgovori – so še vedno samo izgovori. Dovolj tega!

To pa je čista svoboda!

Še več priložnosti za ljubko življenje. Rada imam svoje življenje v vseh pogledih. Ljubim ga!

Zdaj pa je čas za uživanje!

Lep ljubek optimističen jasen dan!

Imej odprto srce, da vanj sprejme obilo dobrega. Rada se imej. Jaz sem pripravljena na spremembo, saj zaupam, da je na boljše. (Če tudi še ne vem čisto, kako bo. Zaupam!!!)