Prilagajanje je daljša pot

Obožujem: čufte. Vegi čufte, da ne bo pomote. Manjkala je čebula. Bila je nedelja, blizu je nova trgovina - zaprta verjetno. In veš kaj, bilo je 20 min do zaprtrja Evroparka. Hitro se oblečem, sedela sem že v avtu. Ne peš, sprehod je obvezen, sploh ker sem spala do dvanajstih in sem še bila malo omotična. Treba se je zbuditi!

Majica supremama je iz tako debelega bombaža, da me je žgalo. Ko rabim čebulo, rabim čebulo, brez prilagajanja. Fatamorgana. Grem v tista krožna steklena vrata noter in kar ven, ker so imeli že vsepovsod tiste železne karnise dol. Več sreče prihodnjič.

Definitivno plan B. Naslednja na novi avtobusni postaji. Pridem čez most in senca. To je bilo sigurno 15 stopinj manj. V krožnem so bili policaji, ker je nekdo znak pod avto spravil.

Jupi. Trgovina. Ne ne bom nosila dve kili čebule v mrežici po tej vročini! Kje je ona ena na ena. Aha. Obljubila sem si, da če dobim čebulo, se povabim na kavico. Tam na mehkem udobnem zeleno oblazinjenem  belem fotelju v senčiki, kjer imajo božansko kavo. Žejna. Našla. Sladica zraven. Defnitivno kokos lučka. Če mislite, da je bila to hitra odločitev, se motite, ker so imeli v trgovini klimo.

No potem pa tri ulice od božanske bele kave. Kaj če bi raje šla dol na Lent? Zdaj sem že tako blizu, glej samo ena ulica dol in sem pri Dravi? Pa dobro no. Vročina je še bolj pripekala kljub neverjeno okusni hladitvi. 

Pa daj no mir, kavarna pod drevesom!? Tu so zdaj kar udobni stoli, usedla s bom v senco in vseeno mi je, kje bo kava. Dolgo ni bilo nobenega, pa nič hudega, zraven sem imela knjigo. Bom pa malo prebrala, dokler se kdo ne prikaže. Imela sem pogled na reko, knjigo in pričakovanje kavice. Življenje je res lepo. Prideta še dva na kavico, pa kar čakamo. Zdaj pa bo, če niso mene opazili, nas bodo. Pa nič. Fant se je odločil, da gre noter naročiti (sigurno ni imel zraven branja). Pa je bilo zaklenjeno.

No pa gremo naprej do kavice v senci ob reki. Malo sence pod mostom. Potem pa ovira, velika ovira, saj so delali oder za Lent festival. Kaj ne gre tu spodaj? Če pa vendno gre pod podhodom spodaj pod sedeži? Dajte no?! Gor v bregec po stopnicah. Bile so prijetno vroče, če koga v noge zebe, mora biti prav prijetno.

Pogledala sem proti božanski kavi. Zdaj sem bila samo eno ulico vstran. Ne. Ne, grem pod drevo. In nazaj po bregecu dol. Zdaj pa sem že čisto blizu. Sedijo! Kje pa še je več miz pa stolov? Zaprto? Daj ne mi klanfe srat! Grem pogumno naprej. Hladilne naprave za lizanje mi je že davno zmanjakalo. No kul, saj so tu blizu kafiči: tu ni sence, tu so čudni stoli, tu bo tak čudno izgledalo in tu me kelnar tako nekam pomilovalno gleda.

Zdaj pa imam dovolj! Grem tja na božansko belo kavo. Gor po bregecu. Levo do prehoda. Čez in po trgu. Tu je neka kavarna. Kaj pa, če bi šla kar domov? Daj no, čisto blizu si že, kaj ti meni to o NEKI kavarni. Kaj ti veš, kaj sem sploh prehodila?! Po vročini! Eno ulico naprej in eno ulico desno. Tu sem!!!

In potem spet skušnjava. Kaj če bi šla tja, kjer imajo sladoled in kavico skupaj. No dobro, pa grem. Bila sem že čisto blizu, ko sem samo sebe presenetila in se sunkovito obrnila. Ne želim nadomestkov! Pravo belo kavico hočem.

Lastna fotografija, Maribor, 2013

Dobila sem ležalni fotel v senci. Tako sem se razleknila in uživala. Imela sem občutek, da si ožuljene noge namakam v hladni vodi, ko sem si sezula natikače. Poplačani so bili vsi ovinki in področja brez senc in vzponi in spusti.

Drugič se ne bom več prilagajala. Bela božanska kavica. Takoj. Saj je bila pot zanimiva. Samo ne bi rabila biti tako dolga, če bi že takoj sledila svojim sanjam.

Nazaj domov sem šla z nasmeškom in trgovina blizu doma - je bila še odprta.