Včasih sem veliko
pisala o tem, kako me ljubosumje vrže s tira. Nisem potem več pri sebi, nisem najboljša
različica sebe. Skrčim se v vozlu. Otrpnem. Utihnem. V položaj spečega klopčiča mačke. Ona saj ne
ve, kaj se z njo dogaja in mogoče celo prede v sanjah… Jaz pa vem, ker potem
nisem več srečna. Želim pa si biti. Kakšen paradoks!?
Zdaj pa sem
poslušala Ekarta Toleja in mi je bolj jasno. Kot otrok želiš pobegniti strahu
tako, da uideš pred njim. Ga zamaskiraš, se skrivaš, preveč ješ, ker si misliš,
da te bo soočenje ubilo. Kot odrasla pa vem, da če občutim strah, da me ne bo. Ubil.
Pokončal. Samo čutiti ga moram. To je moja duhovna vaja. Vdihniti vanj prisotnost,
in počasi se bo raztopil kot ledenka na soncu. Vdihniti mu svetlobo, zavedanje.
To je danes moja
duhovna praksa, ki jo bom izvajala.
Včeraj me je
preplavila tako negativna energija. Gledala sem ful lepi film o ljubezni, kako
se najdeta paraplegik in odštekana punca. On pa vseeno naredi na koncu samomor.
Iz principa, ker je že imel prej dogovorjeno, prej ko je spoznal njo. Samo sprejel
bi svoje stanje. Gledal bi jo, kako se punca uresničuje, ljubil bi jo v tem
stanju kot je. Njegova duhovna praksa bi bila samo sprejetje stanja. Kaka bedarija,
da ni mogel preklicati samomora, ker je bil v mladosti ful aktiven. Zdaj pa to
pogreša. Hvalnica mladosti! Kako zgrešeno… Hvalnica zmedenosti, negotovosti,
samo zunanjosti, izgledu, statusu pripadnosti… Ja to pa so vrednote v
življenju! Kako plehko.
Samo bil bi ob
njej. Ljubil. Kaj ni to največ, kar ji je lahko dal? Glej, niso vsi na taki
razvojni stopnji. Na primer fizik Stephen Hawking, samo sprejel je
nesprejemljivo. Kaj ne bi bilo škoda, če bi rekel: »Če ne morem letati okoli
kot takrat, ko sem bil mlad, pa si dajmo možgane razgnati.« Ful bi bilo škoda.
Veš kaj, zato sem
bila jezna. Govorila sem res grde stvari, da so moški »prpe«, rep med noge in
lažjo pot ven. Beg do roba Zemlje, da se mogoče česa ne okužijo… Se opravičujem.
Sprejemam nesprejemljivo. Mogoče pa se bo svet tudi na drugi (ego) polovici kaj
izboljšal. Verjamem v to. Ker ego v meni že glasno ugovarja. Pobožam ga in
živim dalje. Mjav!
