ZAUPAJ SRCU

Svoboda.

Sladka svoboda.

Rečem da, ko to res mislim.

Rečem ne, ker si to res želim.

In sem tiho, ko ne želim nič povedati.

Milina! Čista milini!

Osho me je tako navdušil s svojo knjigo svoboda! Saj ne, da bi bila ideja tako pregrešno dobra, da si je ne bi želela lastiti!

Svoboda je dragocena!

Starši družba, šole, verstva, država… vse nas uči za suženjstvo. Tako kot so sami bili deležni vzgoje. Nihče se ne vpraša, če to koristi sploh še komu. Lahko pa bi spodbujali radovednost otroka in ga podpirali pri njegovih raziskovanjih.

Čas pa je, da se sami vprašamo, kaj še je pristno in naše – in kaj je samo naučeno ponavljanje vedenja.

V sebi najdimo modrost!

Ljubek svoboden dan!

Sledi svojemu srcu. Izbiraj to, kar je bolj v harmoniji tvojega srca. Zaupaj modrosti srca!

POETIČNOST ŽIVLJENJA

Seveda ne gre brez branja! Nič novega. Vem. Povej ti meni kaj novega! No, berem nove knjige. Kar je novo. Ne berem vedno istih. Čeprav včasih tudi.

Dobro no!

Ne zakompliciraj bolj, kot je potrebno.

Mnenja so deljena.

Poetičnost je dragocena bolj kot vse, ker nam olepšuje življenja. S skritimi svetovi čarobnosti nas bogati. Ni pa življenjsko pomembna! (To bi se dalo debatirati.) Saj obstaja veliko poklicev, ki pa res so. Medicinske sestre, gasilci, zdravniki, vozniki rešilnih avtomobilov… Njihovo delo res rešuje življenja.

Tako da umetnost lahko jemljemo resno ali pa ne. Ni pa je treba jemati tako resno. Verjetno bi vsi preživeli brez nje.

Čeprav kakšno življenje bi bilo to! Bedno! Kot bi se vsako jutro zbudila v sive oblake ali bi imela občutek, da se je noč zavlekla neskončno dolgo v dan.

Meni gre dobesedno za življenje, ker ljubim poetičnost! Če je ne vdihujem, hiram.

Lahko samo grem na sprehod, da se razgibam. Takrat nič ne opazim okoli sebe. Lahko pa grem na sprehod in vpijam vso lepoto narave. Mislim, da bog ni imel namena ustvariti vseh teh lepot, da grejo samo mimo.

Ptički se strinjajo zunaj, saj zelo glasno čivkajo. Tudi ptičje petje bi lahko bilo nebistveno in neresno ali nepotrebno, pa ni. Moje srce polni z ljubeznijo in veseljem.

Sem samo ptica, ki čivka svojo noto duše. Tako prispevam s poetičnostjo srca k harmoniji vsega sveta! Pa naj kdo reče, da ptičje petje in poetičnost nista pomembni! Življenjsko pomembni sta! Brez njih ni življenja!

Spoštuj svojo notranjo naravo poetičnosti, ne glede v kakšni obliki se izraža. Bodi, kdo si. Poj in čivkaj veselo svojo pesem! Svet jo potrebuje!

Sledi svojemu srcu in si naredi čudovit dan!

Izražaj svojo poetičnost! Svet jo potrebuje!

DOBRO SE POČUTIM!!!

Kako sem dobra z izmikanjem! Samo da mi kdo pomiga s prstom in lahko iz tega naredim celo dramo. Pozna se mi, da imam rada zgodbe in ustvarim iz nič tako zanimivo in napeto pripoved, da še ji sama skoraj verjamem!

Veš kaj se je zgodilo!

Vdihnila sem! Napolnila me je svetloba sončnih žarkov naše jutranje zvezde – sonca. Zdaj sem presvetljena od znotraj! Nič me ne more ustaviti! Svobodna sem, da živim svoje življenje pristno! Končno! Kako dolgo sem čakala na to! Moje hrepenenje po izražanju je končno dobilo obliko ustvarjanja!

Ptički pa veselo pojejo naprej!

Če pa se res kaj zgodi, na primer, pri kom drugem, pa takoj pozabim na svojo osredotočenost in se posvetim z vsemi čuti novi zgodbi.

Pozabim nase. Zdaj pa si želim tega znebiti. Saj je zanimivo. Celo zelo zanimivo. Ampak potem se ljudje ne obnašajo tako kot v knjigah s srečnimi konci in počutim se izžeto. Želim jim pomagati, ko si tega ne želijo. Pa naj si sami dajo, kaj potrebujejo! Ne čutim več, da bi svojo energijo porabljala za stvari, ob kateri se ne počutim dobro.

Jaz pa potrebujem zdaj čas, da lahko ustvarjam. Čas je, da se postavim na prvo mesto v svojem življenju, ker tako me bo tudi Vesolje dalo. Pretakalo mi bo neverjetne ideje ustvarjanja. Pripravljena sem. Odpovedujem se dramam in dajem prostor resnični ljubezni – ustvarjanju čarobnosti!

Ljubek sočen pristen sijoč srčkan ljubeč dan!

Želim ti polno božanskega obilja! Sledi srcu in vse je mogoče! Zaupaj si!

NEŽNOST RASTI

Tako se mi mudi naprej, da pozabim, kako čudovito je tukaj. Skozi imam cilje, načrte in plane, dogovore, dogodke, ki so mi pomembni. Moja energija pa odteka, ker se ne posvetim temu, kjer sem zdaj.

Vem, da je zdaj najbolj dragocen.

Tako se trudim, da bi se izboljšala, zacelila rane in jih ozavestila, da spet pozabljam, da sem že zdaj dobro. Vse prepuščam naravnemu tempu.

Spuščam. Spuščam strogost do sebe.

Samo sem. Zdaj sem dovolj.

Seveda si želim, da bi se še izboljšala, ampak že zdaj sem izjemna. Zdaj slavim to izjemnost!

Zdaj se spet noro zaljubljam vase – tako kot sem zdaj. Ni mi več treba nič čakati! Že zdaj sem dovolj!

Praznujem to, kdo sem! Tako lahko dopuščam čarobnosti, da me zares objame in me presvetli s svojo tekočo ljubeznijo, ki pronica v vsako poro mojega bitja.

Tako sem hvaležna, da sem živa!

Tako sem hvaležna, da sem ljubljena! Vedno bom ljubljena.

Zdaj je čas, da se posvetim temu trenutku in ga čisto vsrkam. Zdaj živim polno.

Ljubek sočen dan!

Sledi svojemu srcu!

MODROST SRCA

Prepletam se v nove odnose, ki postajajo bolj dragoceni. S starimi ljudmi, ljubimi, na drugačnih ravneh. Puščam jim, da živijo po svoje. (Vem, težko, ampak želim.) Srečni ali ne. Njihova izbira. Ki pa ne vpliva na mojo. Jaz želim biti srečna. Jaz želim živeti.

Enostavno je. Želim prevzeti odgovornost za svoje življenje.

Saj ne rečem, da mora biti v mojem svetu vedno pomlad. Vse cveti, raste in še bolj zeleni. Še trava je čudovito živo zelene barve. Lepa je.

Ne. Ne rabi biti vedno pomlad. Sem pa v svojem ciklu letnih časov. Mogoče je zima in dremam. Mogoče je jesen in pobiram zrele sadeže. Mogoče pa je poletje in samo uživam v sproščenosti dolgih dni. (Poletja imajo namenoma tako dolge dneve, da lahko izrabimo maksimalno časa za sprostitev in užitek. Seveda imam tudi zima svoj čar, da ta čas, najbolj kar se da, izkoristimo za počitek, saj se dnevna svetloba konča popoldan.)

Uporabimo modrosti letnih časov, ki pa ne nujno skladajo z obdobji drugih ali z zunanjimi letnimi časi. Vsak je edinstven. Sledi svojemu vzorcu letnih časov. Ne rabim se primerjati. Tudi če še ni tvoj čas cvetenja pomladi, se v tebi dogaja čarobnost. Zaupaj ji.

Uživaj ta dan in izbiraj več sreče!

Sledi svojim letnim časom srca in uživaj v lepotah, ki jih prinaša.

SPUŠČAM

Spuščam!

Oblake iz mojega doma spuščam, da naredim prostor soncu!

Spuščam!

Sonce čez celo nebo spuščam. Vse do sončnega zahoda, da naredi prostor zvezdam!

Spuščam!

Zvezde in luno spuščam, da ustvarijo plodna tla jutranjemu svitanju, da vzide vse novo in sveže. Nastane nov dan. Nastane prostor za še več ustvarjanja. Nastane prostor za še več svetosti ljubezni v mojem srcu, ki se odpira in širi.

Spuščam!

Vse navezanosti in prepletenosti preteklosti, ki so me držale nazaj.

Spuščam!

Dajem prostor resnični ljubezni.

Vse sodbe spuščam, ki sem jih upravičevala s svojo pravičniško držo. Ne služijo mi več. Ječa so, ki mi postaja pretesna.

Spuščam!

Dajem prostor svobodi.

Vse, kar ni pristno spuščam, da je vso prostranstvo neskončnosti razorano kot rodovitna zemlja. Semena ljubezni klijejo in ženejo nove poganjke. Vse je bolj zračno! Občutim živost in strast! Ustvarjam!

Spuščam!

Strahove, dvome in to, da nisem dovolj dobra spuščam, da lahko končno preidem steno upora. Tako naredim ljubezni prostor, da se resnično negujem, se sprejemam in se imam rada iz vsega srca.

Spuščam!

Rada se imam, zato spuščam vse, kar je manj kot ljubezen! Močna sem! Prenesem toliko sreče!

Spuščam!!!

Ljubek radosten lahkoten sproščen dan poln užitka!

Spusti vse, kar je manj kot ljubezen! Naredi prostor resnični ljubezni in pristnosti! Ustvarjaj! Sledi svojemu srcu!

ČUDOVITA RAST

Zakaj nas je tako strah uživati?

Kot da bom doživela zdaj vse dobro in ne bo nič ostalo?!?

Ali kot da če bom zdaj uživala, da bo potem sledilo nekaj slabega?!

Ali da bom preveč uživala in bi se zaradi tega morala sramovati, ker mi je tako lepo?! Lahko bi se pa vsaj opravičevala, če že ne občutim krivde…

Pa kdo nas je to učil?

Zakaj se ne bi mogla samo sprostiti in uživati!!?

Zame je užitek čaj, ki si ga naredim z limono in medom. To je že pravo razkošje, kako mi lepo zadiši! Sem si kar za čaj pristavila čajnik poln vode!

Užitek mi je tudi opazovanje rož zunaj ali kako vse čudovito raste! Uživam tudi v kopeli ali sprehodu. Ali lepem oblačenju. Ali klepetu s prijateljico. Uživam ob branju knjige in v raziskovanju v knjižnici. Katera knjiga me bo danes pritegnila? Uživam tudi ob poslušanju ure, kako tiktaka. Ali ob pisanju ali slikanju. Ali ob fotografiranju!

Kako naj bo karkoli od tega, na kakršen koli način slabo?!

Uživam tudi ob kuhanju in ob dolgem tušu s toplo vodo. Ali ob božanju mačke, ki zadovoljno prede. Ali ob pletju vrta in petju ptic.

Vse to svete stvari mojega srca!

Zdaj si bom šla nabrati največji šopek in si ga bom dala na mizo! Čas je, da proslavim, da sem živa in da uŽIVAm v tem!

Danes dovoljujem še več užitku v moje srce, da postane svetišče polne prisotnosti in zavedanja razsvetljenja. Polno stopam naprej – zaljubljena v življenje.

Ljubek sproščen dan poln uživanja!

Sledi svojemu srcu! Prav te vodi. Zaupaj si!