Kako sem dobra z izmikanjem! Samo da mi kdo pomiga s prstom in lahko iz tega naredim celo dramo. Pozna se mi, da imam rada zgodbe in ustvarim iz nič tako zanimivo in napeto pripoved, da še ji sama skoraj verjamem!
Veš kaj se je
zgodilo!
Vdihnila sem! Napolnila
me je svetloba sončnih žarkov naše jutranje zvezde – sonca. Zdaj sem
presvetljena od znotraj! Nič me ne more ustaviti! Svobodna sem, da živim svoje življenje
pristno! Končno! Kako dolgo sem čakala na to! Moje hrepenenje po izražanju je
končno dobilo obliko ustvarjanja!
Ptički pa veselo
pojejo naprej!
Če pa se res kaj
zgodi, na primer, pri kom drugem, pa takoj pozabim na svojo osredotočenost in
se posvetim z vsemi čuti novi zgodbi.
Pozabim nase. Zdaj
pa si želim tega znebiti. Saj je zanimivo. Celo zelo zanimivo. Ampak potem se
ljudje ne obnašajo tako kot v knjigah s srečnimi konci in počutim se izžeto.
Želim jim pomagati, ko si tega ne želijo. Pa naj si sami dajo, kaj potrebujejo!
Ne čutim več, da bi svojo energijo porabljala za stvari, ob kateri se ne
počutim dobro.
Jaz pa potrebujem
zdaj čas, da lahko ustvarjam. Čas je, da se postavim na prvo mesto v svojem
življenju, ker tako me bo tudi Vesolje dalo. Pretakalo mi bo neverjetne ideje
ustvarjanja. Pripravljena sem. Odpovedujem se dramam in dajem prostor resnični
ljubezni – ustvarjanju čarobnosti!
Ljubek sočen pristen
sijoč srčkan ljubeč dan!
Želim ti polno
božanskega obilja! Sledi srcu in vse je mogoče! Zaupaj si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar