IZRAZ PRISTNOSTI

Želim si, da bi vsak dih bil izraz pristnosti. Udejanjanje duše skozi fizično, če le prisluhnem šepetanju srca. Veliko trenutkov pa gre mimo neopaženo.

Veter slišim samo, ker je valovanje krošenj postalo glasnejše. Se spet umirilo in spet začelo povečevati šelestenje. Zdaj pa je spet utihnilo. Samo tu pa tam preleti kakšen metulj ali osa, mogoče muha.

Moje srca pa je nenehno. Včasih ali pogosteje, kot bi si želela, pa ga ne slišim, ker sem v prenizki vibraciji. Potem pa trka in trka, šumi kot listje, pa ne razločim njegovih glasov. Preveč sem v paniki in hlastam za zrakom, da bi res lahko zadihala na polno.

Danes odpiram srce. Dopuščam, da ljubezen vstopi vanj in me vodi.

Dopuščam si, da se umirim in res slišim glas srca. To je pot pristnosti, ki vodi naprej.

Dopuščam si, da polno zaživim sebe. Dopuščam si, da sem že ljubezen, ki jo imam v sebi. Ni mi je več treba prikrivati ali zmanjševati. Ali ustavljati. Zadrževati za jezovi, ker ne vem, če drugi prenesejo toliko mene. noben jez več ne more zadržati sile srca, ki želi, da me usmeri na pristno pot. Moja srčna pot me kliče. Šepetala je. Vztrajala! Mi prigovarjala! Zdaj pa ima moč orkana in ne pusti se več odgnati z ššš, malo tišine prosim. 'Pssst! Poskušam te ignorirati. Rada bi živela normalno. Samo malo se mi še pusti pretvarjati. Vse ostalo izgleda tako divje, neopredeljeno in strašljivo. Saj bom pogumna. Enkrat. Samo ne še danes! Malo še. Daj mi še čisto malo časa!'

Tako zavestno in podzavestno ohranjam vzorce manjvrednosti, nesamozavesti in nezaupanja vase. Ne rabim še stopiti naprej. nisem še pripravljena!

Nikoli ne bom! Vedno bodo nove okoliščine, ki še jih ne obvladam. Sproti se bom učila! Čas je, da skočim in zaupam, da se bodo krila pojavila. Srce me bo vodilo. Samo umirim se. Vdihnem. Si položim roke na srce in vdihnem lepoto.

Prišla sem sem z namenom, da živim pristno. Zato bo potrebno skrivanje pospraviti v predal ali ga za vedno odvreči v smeti. Rojena sem bila za sijanje in časi so taki, da svetloba ne more več ostati skrita. Namenjeno mi je, da sijem.

Pogumna sem. Vsaj danes. Zase. sem se imam rada. Za vse druge, ki čakajo, da se moji darovi razkrijejo in doprinesejo svetu.

Končno lahko na polno razširim svoja pljuča in občutek je fantastičen!

Sledi svojemu srcu!

Čudovit izjemen čaroben luškan dan!

Danes bodi pogumna. Umiri se dovolj, da slišiš svoje srce. Potem pa pot pod noge. Naredi prvi korak in pot se bo pojavila. Tako kot pri žarometih na avtomobilu. Osvetlijo nam samo nekaj cestišča naprej, ne vse ceste do doma. To je dovolj. Pripravljena sem. Zaupam, da bom vodena.

ISRENO POTOVANJE

Iskrenost je temelj vsega. Najprej sem iskrena do sebe. Potem pa do drugih. Ali tako kot sem do sebe, tako sem do drugih.

To pomeni, da bolj kot se imam rada, bolj me lahko imajo radi drugi. Bolj kot cenim sebe, bolj me cenijo drugi. Bolj kot vidim izjemnost v sebi, bolj jo vidijo drugi.

Danes zaupam v svojo izjemnost. To koristi meni in drugim. Meni, ker si dovolim polno sijati. Drugim, ker sem sproščena v njihovi družbi, da moja ljubezen res zasije iz mene, da so objeti s pozornostjo.

Čas je, da sledim srcu. Čas je, da se razvajam. Gozd kliče, da me objame in pomiri s svojo blago, nežno, a močno prisotnostjo povezanosti.

Danes si dopuščam samo biti.

Iskrenost je temelj vseh odnosov. To je osnova. To je bistvo. Grajenje mostov in hkrati nenehno potovanje.

Ljubek čaroben iskren sočen sončen sijoč pristen lahkoten blažen optimističen miren dan poln božanskega obilja!

Pesem srca je v zraku. Sprejmi jo za svojo in poj na vsa pljuča. Iz vsega srca!

❤️ Sledi svojemu srcu ❤️ Povezanost s srcem - VABILO NA MEDITACIJO

LEPO RAVNAJ S SABO!

Premalo zaupamo vase. Danes je dan, da se spet povežeš z vero vase. Zaupaj si! Ti se najboljše poznaš. Bodi to, kdo si. Izjemna si, taka kot si.

Poslušaj se. Kaj potrebuješ danes?

To si podari. Neguj se. Lepo ravnaj s sabo. Razvajaj se. Predvsem pa ne pozabi, da si izjemna. Že od nekdaj si bila! Točno taka, kot si!

Danes prebudi to notranjo poredno sebe (badass)! Sprosti se v to, kdo si.

Vedi, da si vredna sreče.

Zaupaj, da si vredna ljubezni.

Zaupaj, da s tem, ko razkrivaš resnično sebe, svetiš najbolj močno kar lahko. Pokaži v polnosti, kdo si.

Opusti strah, sram ali krivdo. Tukaj živi na polno. Vse ostalo pa gre. Vredna si ljubezni točno v tem trenutku. Popolna si – zaradi tega, ker si pristna. Kdo pa tega ne vidi, pa gleda samo površinsko.

Danes se objemi in si podari, kar potrebuješ. Karkoli.

Zdaj pa si zaupaj!

Ljubek srečen luškan sijoč poln živahen izjemen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Zaupaj si! Izjemna si!

ISKRENA BLIŽINA

Danes prebudi svojo notranjo badass (barabo, porednico, predrznico)! To je tvoja prava narava! (Tu ne mislim vandalizma ali karkoli ilegalnega, kar škodi drugim ali tebi!) To je tisti notranji igrivi zabaven sproščen nagajiv dobrovoljen del nas, ki ga prevečkrat zakopljem. Zdaj pa ne več! Naj pride badaas na plano!

Ne rabim biti popolna. Niti tega ne iščem v drugih. Kaj je lepšega, kot bližina, ki je iskrena?! Tudi, če ni spolirana in pospravljena v lično omaro. Všeč so mi pristne reči. Popolnosti tako ni. Vsa ta zadržanost in narejenost je tako samo maska. Pa niti tega ne moremo dolgo ohranjati. Slej kot prej se pokaže naša čudovita nepopolnost in nas osvobodi.

Vem, da je kazanje svoje prave narave malo strašljivo. Postanemo ranljivi. Drugi me dosežejo na načine, kjer bi še sama najraje obrnila stran. Ali pogledala v drugo smer. Hkrati pa ta razgaljenost ravno ustvarja bližino in mostove drug do drugega. Drugače je igra scenarija. Moram biti takšna. Ti pa tak. In če ne boš, me boš razočaral in bo konec sveta. Če bom spustila svoje varovalne zidove, pomeni, da me boš res videl in potem se pojavi strah, če me boš imel (še) sploh rad, takšno kot sem.

Zdaj pa spuščam vse te nesmisle. Dovolj sem močna, da prenesem tvojo in mojo nepopolnost. In vem, da si tudi ti. Drugače pa je tako vse igra egov, kar pa se ne grem.

Torej. Močna sem. Sledim srcu. Dopuščam ljubezen v svoje življenje. Vem, da imam to v sebi.

Ljubeč čaroben ljuškan pristen sijoč blažen bogat dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu!

ČAROBNOST LJUBEZNI

Čarobno je občutiti ljubezen in vedeti, da sem vredna tega. Dopuščam možnost, da je to moja resnica. Vredna sem ljubezni. Točno zdaj. Točno takšna, kot sem. Brez izboljšav, popravkov ali nadgradenj.

Sprašujem se, če je res, da se veselim radostne rasti. Ali bi raje kar po starem. Saj se spreminjam. Sproti vnašam popravke. Upiram pa se spremembi, kako dolgo le lahko. Čutim, kot bi se kot kapljica za kapljico nabirala v meni energija, reka. Potem pa samo sreče čez jez! Ali pa se loputa na jezu odpre. Potem pa sem polno v spremembi. Lahko pa je nenadno. Nekaj me prevzame in se z lahkoto podam najprej. Vseeno, kar je prav. Moje srce je odprto, da se predam sproti. Spremembi. Ljubezni.

Mogoče si kdaj očitam, da sem predolgo odlašala zaradi svojih strahov. Očitno sem se bala, da se bo kaj poslabšalo, če se spremenim. Kaj pa, če bi danes in od zdaj naprej pričakovala, da je to vse sprememba na boljše!? Kaj če bi pričakovala, da je moja prihodnost tako svetla, da me oslepi, če pogledam v njo? (Kot bi rekla Oprah.)

Kaj pa če bi pričakovala, da bo prihodnost izjemna? Kaj pa, če bo!? Prenesem več sreče. Prenesem več sprememb.

Odpiram se čudovitemu življenju.

Ljubek čaroben sijoč blažen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu in se predaj spremembi, ki te vabi naprej. Sprememba na boljše je. Pričakuj najboljše!

ZAUPAM V LJUBEZEN

Danes je nov dan. Kaj ni to pesem?

Včasih v teoriji vse tako dobro izgleda, v praksi pa je jajks, kaj je zdaj bilo to? Kaj se je ravno kar zgodilo? Kaj me je doletelo? Ne bom več vsega sranja jemala nase kot svoje. Vračam pošiljatelju. Naj se drugi ukvarjajo s svojim sranjem.

Spuščam.

Opuščam.

Bilo je zanimivo in zabavno. Zdaj pa ni več.

Spuščam. Opuščam. Odpuščam.

Kaj sem se naučila iz tega?

Dejanja so bolj glasna od besed ali črk. Zdaj prisluhnem dejanjem. Hkrati pa ne stopam več v dramo drugih, ki me potegne v negativen vrtinec.

Ne dvomim vase. Izjemna sem.

Sem dar, darilo, samo ne za vse. To je tako kot bi mi nekdo podaril vabe ali kaveljce za loviti ribe. Če ne ribarim. To ni zame. Zaradi tega to ni slabo ali na sploh osovraženo. Samo v mojem svetu se želim odločati, kaj mi je najbolj pomembno. Na to se osredotočam. Zaželeno. Ostalo pa spustim. Ljubezen me vodi. Zaupam v to. Zaupam v ljubezen. Še vedno verjamem vanjo!

Ljubeč čudovit edinstven srečen blažen kreativen sočen luškan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Sprosti se v svojo čudovitost in izjemnost! Predaj se lepotam srca in narave, ustvarjalnosti!

DOVOLJ SI! VEDNO!

Pesem je v srcu, ki se je ne da ustaviti. Ne da se je utišati. Tudi, če je preglasim z drugimi bolj hrupnimi zvoki, počaka na premor. Ali drobec tišine. Spet me kliče. Spet me želi povabiti v moje ustvarjalne vode, kjer se počutim domače.

Zakaj pa se potem toliko izogibam temu? Ker želim biti normalna. Sem želela biti normalna. Ker je lažje reči, da sem ustvarjalka, ki ne verjame vase in tako ne rabim stopiti naprej in pokazati svoje izjemnosti. Kajti izjemnost je v meni. Vedno je bila. Samo skrivam se za izrazom – nisem dovolj – ne delam dovolj – ne znam pisati dovolj… ali karkoli si govorim. Srce pa ve. To je čista neumnost. Vedno sem bila dovolj. Vedno sem bila izjemna. Vedno sem bila ljubezen.

To je tako divje, kot bi sedla na vlak smrti. Ampak vedno me vrne v tisto točko miru. Vedno se ustavi. Vedno me povede nazaj v izhodiščno točko, ki je ljubezen. Mir.

Si upam verjeti v svojo izjemnost?

To je tako kot z denarjem. Lahko bankovec vržeš v blato, lahko ga zmečkaš, narediš origami, stopiš nanj – še vedno je vreden isto. (Navdih Brada Yatesa s tapkanja.) Tako smo mi isto. Ustvarjeni smo iz božanske ljubezni in nič nam ne more odvzeti naše vrednosti. Ne težke okoliščine, ne naša dejanja ali dejanja koga drugega. Še vedno je naša glavna vsebina božanska ljubezen.

Bodi izjemna. Danes. Vedno. To je tvoja resnična narava!

Ljubeč čaroben luškan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Spusti kontrolo in se predaj ljubezni!