Pesem je v srcu, ki se je ne da ustaviti. Ne da se je utišati. Tudi, če je preglasim z drugimi bolj hrupnimi zvoki, počaka na premor. Ali drobec tišine. Spet me kliče. Spet me želi povabiti v moje ustvarjalne vode, kjer se počutim domače.
Zakaj pa se potem toliko izogibam temu? Ker želim biti normalna.
Sem želela biti normalna. Ker je lažje reči, da sem ustvarjalka, ki ne verjame
vase in tako ne rabim stopiti naprej in pokazati svoje izjemnosti. Kajti
izjemnost je v meni. Vedno je bila. Samo skrivam se za izrazom – nisem dovolj –
ne delam dovolj – ne znam pisati dovolj… ali karkoli si govorim. Srce pa ve. To
je čista neumnost. Vedno sem bila dovolj. Vedno sem bila izjemna. Vedno
sem bila ljubezen.
To je tako divje, kot bi sedla na vlak smrti. Ampak vedno me
vrne v tisto točko miru. Vedno se ustavi. Vedno me povede nazaj v izhodiščno
točko, ki je ljubezen. Mir.
Si upam verjeti v svojo izjemnost?
To je tako kot z denarjem. Lahko bankovec vržeš v blato, lahko
ga zmečkaš, narediš origami, stopiš nanj – še vedno je vreden isto. (Navdih
Brada Yatesa s tapkanja.) Tako smo mi isto. Ustvarjeni smo iz božanske ljubezni
in nič nam ne more odvzeti naše vrednosti. Ne težke okoliščine, ne naša dejanja
ali dejanja koga drugega. Še vedno je naša glavna vsebina božanska ljubezen.
Bodi izjemna. Danes. Vedno. To je tvoja resnična narava!
Ljubeč čaroben luškan dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu. Spusti kontrolo in se predaj ljubezni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar