Obožujem: čufte. Vegi čufte, da ne bo
pomote. Manjkala je čebula. Bila je nedelja, blizu je nova trgovina - zaprta verjetno.
In veš kaj, bilo je 20 min do zaprtrja Evroparka. Hitro se oblečem, sedela sem
že v avtu. Ne peš, sprehod je obvezen, sploh ker sem spala do dvanajstih in sem še bila malo omotična. Treba se je zbuditi!
Majica
supremama je iz tako debelega bombaža, da me je žgalo. Ko rabim čebulo, rabim čebulo, brez prilagajanja.
Fatamorgana. Grem v tista krožna steklena vrata noter in kar ven,
ker so imeli že vsepovsod tiste železne karnise dol. Več sreče prihodnjič.
Definitivno plan B. Naslednja
na novi avtobusni postaji. Pridem čez most in senca. To je
bilo sigurno 15 stopinj manj. V krožnem so bili policaji, ker je nekdo
znak pod avto spravil.
Jupi. Trgovina. Ne ne bom nosila dve kili čebule v
mrežici po tej vročini! Kje je ona ena na ena. Aha. Obljubila sem si, da če dobim čebulo, se povabim na kavico. Tam na
mehkem udobnem zeleno oblazinjenem belem
fotelju v senčiki, kjer imajo božansko kavo. Žejna. Našla. Sladica zraven. Defnitivno kokos lučka. Če
mislite, da je bila to hitra odločitev, se motite, ker so imeli v trgovini
klimo.
No potem pa tri ulice od božanske bele kave. Kaj če bi raje šla dol na
Lent? Zdaj sem že tako blizu, glej samo ena ulica dol in sem pri Dravi? Pa dobro
no. Vročina je še bolj pripekala kljub neverjeno okusni hladitvi.
Pa daj no mir, kavarna pod drevesom!? Tu so zdaj kar udobni stoli, usedla s bom v senco in
vseeno mi je, kje bo kava. Dolgo ni bilo nobenega, pa nič hudega, zraven sem
imela knjigo. Bom pa malo prebrala, dokler se kdo ne prikaže. Imela sem pogled
na reko, knjigo in pričakovanje kavice. Življenje je res lepo. Prideta še dva
na kavico, pa kar čakamo. Zdaj pa bo, če niso mene opazili, nas bodo. Pa nič. Fant
se je odločil, da gre noter naročiti (sigurno ni imel zraven branja). Pa je
bilo zaklenjeno.
No pa gremo naprej do kavice v senci ob reki. Malo sence pod
mostom. Potem pa ovira, velika ovira, saj so delali oder za Lent festival. Kaj ne
gre tu spodaj? Če pa vendno gre pod podhodom spodaj pod sedeži? Dajte no?! Gor v
bregec po stopnicah. Bile so prijetno vroče, če koga v noge zebe, mora biti
prav prijetno.
Pogledala sem proti božanski kavi. Zdaj sem bila samo eno ulico
vstran. Ne. Ne, grem pod drevo. In nazaj po bregecu dol. Zdaj pa sem že čisto blizu.
Sedijo! Kje pa še je več miz pa stolov? Zaprto? Daj ne mi klanfe srat! Grem pogumno
naprej. Hladilne naprave za lizanje mi je že davno zmanjakalo. No kul, saj so
tu blizu kafiči: tu ni sence, tu so čudni stoli, tu bo tak čudno izgledalo in
tu me kelnar tako nekam pomilovalno gleda.
Zdaj pa imam dovolj! Grem tja na
božansko belo kavo. Gor po bregecu. Levo do prehoda. Čez in po trgu. Tu je neka
kavarna. Kaj pa, če bi šla kar domov? Daj no, čisto blizu si že, kaj ti meni to o NEKI kavarni. Kaj ti veš,
kaj sem sploh prehodila?! Po vročini! Eno ulico naprej in eno ulico desno. Tu sem!!!
In potem spet skušnjava. Kaj če bi šla tja, kjer imajo sladoled in kavico skupaj. No
dobro, pa grem. Bila sem že čisto blizu, ko sem samo sebe presenetila in se
sunkovito obrnila. Ne želim nadomestkov! Pravo belo kavico hočem.
Lastna fotografija, Maribor, 2013
Dobila sem
ležalni fotel v senci. Tako sem se razleknila in uživala. Imela sem občutek,
da si ožuljene noge namakam v hladni vodi, ko sem si sezula natikače. Poplačani so bili
vsi ovinki in področja brez senc in vzponi in spusti.
Drugič se ne bom več
prilagajala. Bela božanska kavica. Takoj. Saj je bila pot zanimiva. Samo ne bi
rabila biti tako dolga, če bi že takoj sledila svojim sanjam.
Nazaj domov sem šla z nasmeškom in trgovina blizu doma - je bila še odprta.
Nazaj domov sem šla z nasmeškom in trgovina blizu doma - je bila še odprta.
