Križišča, ne vzporedni cesti...

Nič ne rabiš biti zame. Bodi vse kar si. Ne rabiš imeti službe zame, da se bova lahko več videla. Ne rabiš se prilagajati meni. Razcveti se. Rasti. Drzni si biti vse, kar si lahko. Živi svoje sanje, svoje življenje. Vse, kar ti je namenjeno. Mogoče se najdeva na pol poti. Pridem ti v veseljem naproti. Da pa bi stal na miru, samo da mi ustrežeš, potem ne ustrežeš nikomur. Sebi ne, ker stagniraš. Meni pa tako ne, ker si potem tečen.

Zato pojdi ljubi, kamor te kličejo ceste. Pojdi, kamor te kliče srce. Pojdi, če tudi samo z mano v srcu. Včasih je že to dovolj. Tudi na meni je, da grem svojo pot. Zato so ta najina stičišča, križišča samo še bolj polna globoke ljubezni.

Tako rada se izgovarjam na druge. Najbolj pri roki mi je otrok. Ne morem, za njega moram skrbeti. Kaka »prpa« sem. Samo jajc nimam, da bi živela po svoje. Pa potem na ljubega. Če mu pa ni prav in potem bi tako malo časa preživela skupaj. Pa tako fajn je z njim, čas kar mine, ustvarjam pa nič ne. Ali pa na starše, kaka parodija je to, ker je v preteklosti bilo karkoli, je zdaj tako kot je, priročen izgovor, da ne rabim sprejeti odgovornosti. In pa ostane seveda družba, če bi mi dovolili, da se izražam in ne, da delam te neumne službe, potem bi bila srečna.

Vsekakor sem lahko nesrečna, ker se nekaj je zgodil v preteklosti ali ker se ni. Tako pa grejo ti dragoceni trenutki sedanjosti mimo. Škoda. Preveč izgovorov za to leto. Drugo leto si želim imeti slikarsko razstavo in še kaki pesniški večer… Čas je, da sem vse. 

Kako naj dam drugim srečo, če je sama nimam v srcu? Težko. Torej če najprej malo pokramljam s sabo in se osrečim, bo kar lažje.

Pa mi ni biti več nesrečna in polna izgovorov. Danes je najlepši dan mojega življenja, če mu le dam priložnost. Bang! Bang! Kabum!

Mačka...

Jaz sem taka cartljivka. Verjetno sem bila mačka v prejšnjem življenju. Samosvoja, a vseeno sem se pustila božati, ko mi je bilo. Zdaj imam tako obdobje božanja. Samo, da je. Ni mi do nekih party večerov. Kavica s penicami. Dober film. Danes sem zapečkarica ob svečkah. Nekaj čarobnega je v dotikih vsakdanjosti. Letos sem direkt pisala Božičku. Več cartanja. Več poljubov. Objemov. Dotikov. Radosti. Sreče. Pristnosti. Ustvarjalnosti.

Kaj pa to, ko sem mahnjena na podrobnosti? Na lepe skodelice za kavo. Iiii! Pa na prižgane svečke ali vsaj eno v ambientu. In na lep razgled na naravo, reko, morje, jezero, hribe… Kar kava je bolj dobra, če se ugnezdim v prijeten kotiček.

Zdaj sem si hitro pobarvala lase. Kaj pa to, ko sva že z ljubim en čas skupaj, pa je komaj včeraj res dojel, da si barvam lase?! Pa sem mu že večkrat rekla, da je čas, da si lase pobarvam. Ali pa da si grem kupiti barvo. Včeraj pa je bil presenečen. Kaj!? Lase si barvaš? Ja sem mislil, da si naravno blont. Saj sem, ampak tudi naravno blont, ko si starejši postane temnejša blont, dokler ni svetlo rjava. Kako razodetje. Biologija sedmega razreda. No zdaj osmega. Križanje kromosomov, dednost… Saj bo… Počasi bo vse vedel…

Ali pa tudi ne, ker imam vsak dan nove finte. S tem, da starih tudi ne opuščam. Tako je bolj zanimivo. Rastem tudi v nagajivosti. Sploh za to leto si želim več tega. Srečna sem. Zdrava sem. Celovita sem.

Všeč mi je pesem od Meredith Brooks – Bitch (https://www.youtube.com/watch?v=bv4q4Kk0Qr0), kjer opisuje, da je vse po malem. To mi je tako všeč, ker vem, da imam vse v sebi. Nisem človek nasprotij: dobro – slabo, zgoraj – spodaj, jing – jang, luč – tema, vse sem. Kako olajšanje. Božam danes mojo senco. Spuščam jo malo na plano, da je malo po malo žleht. Da ne razbesni v nevihto in pusti za sabo opustošenje… Vse sem in to obožujem. Kiss! Cmok! Pusa!

Na dan, ko je veter popoln...

Danes sem se počutila tako navdahnjena, ko me je prevzel Rumi. Ne glede, kaj se dogaja, ko preberem nekaj lepega, je kot razsvetljenje. Aaaaa…

Pesmi, poezija, lepi stavki, zgodbe… mi odpirajo srce. Veselju. Radosti. Ljubezni v meni. Srčnosti. Lepoti. Čudenju. Kot bi se moja duša širila v neskončnost. Razpela jadra. Si drznila naprej. Nad vsakdanjost v mističnost tudi običajnega. Kar naenkrat razumem, da nič ni tako resno in nujno, kot se dela, da je. Prevzame me lahkotnost. Igrivost. Upanje. Spet sem pri sebi. Danes je pravi dan, da sem pri sebi.

Pesnik je nekdo, ki v skodelico nalije svetlobo in z njo napoji tvoja lepa, izsušena sveta usta. (Hafiz)

Res se počutim, kot da me vse razsvetli od znotraj navzven. Aja, tako je to! Resnica! Skoraj bi že pozabila. Tudi jaz sem luč. Oči so mi sijale. Čutila sem popolnost dneva.

Na dan, ko je veter popoln, je treba le razpreti

jadra in svet se napolni z lepoto.

Danes je tak dan.

Na dan, ko je veter popoln, je treba le razpeti jadra

in ljubezen se začne. Danes je tak dan. (Rumi)

Kateri dan pa ni popoln! Zjutraj vzide sonce in zvečer zatone. Dovolj zraka je za vsak dih. Če sem še živa, je več dobrega v mojem življenju kot slabega. Čarobnost.  Ko se prebuja dan in me žarki božajo, čutim živost v sebi. Čutim, da sem vse in da je vse v meni. Učim se.

Napredujem. Rastem. Poganjam nove popke, nove liste.

Ljubezen je prišla in postala kakor kri za moje telo. (Rumi)

Danes je bil tako lep dan, malo nakupovanja daril. Malo kavice pri mami. Spuščanje drona in sprehod s sinom. Klepet z ljubim po telefonu. Prijaznost knjižničarke. Igranje z nečakoma.

Najpomembnejše, naspala sem se. Pripravljena sem za praznike.

Ljubim življenje! Kiss! Kiss!

Opomnik za drugo leto...

Danes sem prišla na parkirišče pred trgovino. Vse zasedeno. Po navadi dobim prostor v prvi vrsti čisto blizu. Bilo je mrzlo, da sem si morala dati kapuco z muco na glavo. Pihalo je. V trgovini pa mrzlični lov na darila vseh okoli mene. Kaj!? Božič že bo? Ta vikend!? Čas me je povozil. Nujno rabim opomnik. Za drugo leto. Vsaj en mesec prej... Opomnik. Zakaj se mi ne zdi več tako pomembno kupovanje daril?

Bolj preživljanje časa skupaj, ko smo resnično eden z drugim. Lov na darila. Kako hecno. Čemu? Ko pa je vedno največ vredno, da si v resnici prisoten z ljubljeno osebo, da ji podarjaš čas. Prisotnost. Letos in vedno bi rada podarila najboljšo sebe. Sijem s posebnimi barvami. Radosti. Veselja. Pristnosti. Upanja. Igrivosti.

Vedno enaka dilema. Delati za denar ali s srcem. Mislim, da je danes rešitev oboje. Malo tak, malo tak. Pa se potem vse lepo dopolnjuje. Že od malega vem, da sem po srcu pisateljica. Pripovedovalka zgodb. Saj ne rečem, da sem dobra pri tem, samo veseli me. Prepletanje, zapletanje, odpletanje, očiščenje, raziskovanje globin in povezanosti, sijaj in narava ljudi. Dihanje. Raziskovanje.

Kriva sem. Malo bom že pogledala po trgovinah. Kaj si pa jaz želim? Želim si prižgane svečke, kekse, smeh in nekaj poljubov in objemov. Klepet ob čaju. Dobro večerjo. Božič doma z utripajočimi pisanimi lučkami na smrekici. Blink! Blink! 

Ples življenja!

Lahko bi rekla zase, res sem živela. Čisto po svoje? Malo pa že. 

Neverjetno sem hvaležna, da sem še živa. Če bi danes umrla, bi želela imeti pogreb v ožjem družinskem krogu, da bi mi pel nekdo pesmi od Miša Kovača, ker on verjetno ne bi imel časa. Potem pa bi vsi šli v kitajsko restavracijo. Posipali bi me v reko, ker vem, da je reka v meni. Vsak bi povedal, kaj lepega o meni. Npr.: vedno se je oblačila v najbolj žive barve skupaj in je bila pisana kot pav. Ali pa tako se je smejala od srca, da se ji je sliva zataknila in smo jo morali na pol oživljati. Spravila me je v smeh, ko bi se najraje jokala. Bila je tako nagajiva. Pasala ji je frizura, čeprav je bila skozi nepočesana. Na svoj čuden način nas je imela rada. Potem pa bi šli na neko živo srbsko glasbo plesati in bi se veselili, spominjali mojega življenja, ne samo trenutka smrti.

Če bi pa danes živela po svoje, bi se več smejala. Ne bi jemala tako resno vsega. Večkrat bi koga objela. Povedala bi vsem, da jih imam rada. Več bi se režala z njimi. Bolj bi bila prisotna...

Če bi resnično danes umrla, bi mi bilo žal samo za vse slike, ki jih nisem napackala in nakičala po svoje. Žal bi mi bilo za vse pesmi, ki bi mi ostale v srcu. Žal bi mi bilo, za vse sončne zahode, ki jih nisem videla. In vzhode. Žal bi mi bilo, da si nisem vzela več trenutkov samo sedenja ob kavici z ljubimi, ko se čas ustavi. Da bi bila z njimi, samo preprosto bila, jim gledala v oči, jih občutila kot čudež v mojem življenju. Žal bi mi bilo, da nisem bila večkrat radost in nagajivost, tudi igrivost. Da nisem plesala kar sredi dnevne sobe ali kuhinje ali kopalnice na glasno glasbo.

Žal bi mi bilo, da sem velikokrat preveč poslušala druge. Da nisem imela poguma, da bi živela po svoje. Kot mi je narekovalo srce. Ali kot me vabi duša. V sebi imam naravo, ki ve. Kaj če bi ji danes malo bolj zaupala? Kaj če bi danes bila malo bolj drzna... Posedela bi ob reki malo dlje. Pobožala sina po laseh. Ljubega bi se dotaknila z občutkom hvaležnosti. Pa kaj ni življenje čudovito?! En sam čudež za drugim… Wohuuuuu! Živa sem! Wooooohuuu!