Na dan, ko je veter popoln...

Danes sem se počutila tako navdahnjena, ko me je prevzel Rumi. Ne glede, kaj se dogaja, ko preberem nekaj lepega, je kot razsvetljenje. Aaaaa…

Pesmi, poezija, lepi stavki, zgodbe… mi odpirajo srce. Veselju. Radosti. Ljubezni v meni. Srčnosti. Lepoti. Čudenju. Kot bi se moja duša širila v neskončnost. Razpela jadra. Si drznila naprej. Nad vsakdanjost v mističnost tudi običajnega. Kar naenkrat razumem, da nič ni tako resno in nujno, kot se dela, da je. Prevzame me lahkotnost. Igrivost. Upanje. Spet sem pri sebi. Danes je pravi dan, da sem pri sebi.

Pesnik je nekdo, ki v skodelico nalije svetlobo in z njo napoji tvoja lepa, izsušena sveta usta. (Hafiz)

Res se počutim, kot da me vse razsvetli od znotraj navzven. Aja, tako je to! Resnica! Skoraj bi že pozabila. Tudi jaz sem luč. Oči so mi sijale. Čutila sem popolnost dneva.

Na dan, ko je veter popoln, je treba le razpreti

jadra in svet se napolni z lepoto.

Danes je tak dan.

Na dan, ko je veter popoln, je treba le razpeti jadra

in ljubezen se začne. Danes je tak dan. (Rumi)

Kateri dan pa ni popoln! Zjutraj vzide sonce in zvečer zatone. Dovolj zraka je za vsak dih. Če sem še živa, je več dobrega v mojem življenju kot slabega. Čarobnost.  Ko se prebuja dan in me žarki božajo, čutim živost v sebi. Čutim, da sem vse in da je vse v meni. Učim se.

Napredujem. Rastem. Poganjam nove popke, nove liste.

Ljubezen je prišla in postala kakor kri za moje telo. (Rumi)

Danes je bil tako lep dan, malo nakupovanja daril. Malo kavice pri mami. Spuščanje drona in sprehod s sinom. Klepet z ljubim po telefonu. Prijaznost knjižničarke. Igranje z nečakoma.

Najpomembnejše, naspala sem se. Pripravljena sem za praznike.

Ljubim življenje! Kiss! Kiss!