petek, 9. junij 2017

Cvet čokolade...

Neverjetno! Konec je!

Mislila sem, da še bo vsaj enkrat. Nekako hitro je letos minilo.

Masterchef!

Tekmovalci so izpadali eden za drugim. Najbolj pri srcu mi je bila Salome, ker je bila tako odkrita. Prava asica je! Zelo sem navijala za njo! Kako se je izboljševala. Rastla v samozavesti. Čisto pred koncem pa je izpadla. Eh, škoda!


Res sta imela dvobojevalca težke izzive v finalu. Sladica, sploh, je bila zahtevna, izgledala pa je božansko. V trenutku, ko sta se zanašala na občutke glede čokolade, ko nista uporabljala termometra, kot je pisalo v receptu… So jima želeli recepte stran vzeti.

Prefinjena sladica je izgledala kot cvet iz bele čokolade s kroglasto sredico.

Vseskozi sem spremljala. Pravzaprav sva s sinom cel teden komaj čakala na to oddajo. Prejšnji teden je zaspal pred koncem. Zmagovalec določenega izziva gre na balkon in je varen pred izpadanju. Zjutraj se zbudi. Nekaj sem si šla iskati na balkon. Pa on meni še s postelje:
»Kdo je šel na balkon?«
»Jaz sem bila na balkonu?«
»Pa kdo je šel na balkon?«
»Kdo bi šel na balkon? Jaz sem bila na balkonu.«
»Pri Masterchefu!«
»Aja…« pa sem mu poročala.

Zanimivo je bilo. Nove postavitve. Novi načini kuhanja.

Navijala sem za Elvisa. Lepše krožnike mi je delal. Bolj mi je bil po karakterju všeč. Res si je pridobil ogromno samozavesti.

Sodnica je rekla, da ženske boljše kuhamo od moških. Da ne bo razpravljala o tem, ker je to dejstvo. To se mi je zdelo tako dobro. Potem pa zmaga ženska. Neverjetno! Tudi Sara je odlično pripravljala jedi. Pa še vrezala se je v prst, da ji je bilo kar slabo vmes, pa se ni vdala. Všeč mi je bila njena odločnost.

Ženska je zmagala! Ženske smo carice! Odločilen je bil čokoladni cvet!


Zdaj, ko je vse mimo, pa vem, da je poletje že čisto resno čisto blizu. Da mi že vabljivo odpira prostranost doživetij in me vabi!

Ljubek dan začinjen z ljubeznijo! Cmok! Cmok!

četrtek, 8. junij 2017

Luna, ki želi biti videna...

Prejšnji teden sem slikala. Morje. Razburkano morje.

Sliko imam že en teden obešeno na steni. Komaj včeraj zvečer sem videla, da luna zahaja ali vzhaja iz te modrine.

Zdaj pa jo gledam in vidim polno zaobljeno lunico. Ta je nad gladino. Potem je ena ogromna luna, ki vzhaja. Zraven pa še je ena mogočna cela. Zanimivo je, da sploh nisem slikala lune. Naslikala sem cel ciklus lun, pa sploh nisem vedela. Videla. Do tega trenutka. Zdaj, ko še opazujem morje, vidim, da še je ena potopljena.

Simbol lune? Ne vem. Ne spoznam se. Zame pa pomeni ženskost. Lahko je zakopana pod gladino, da se je sploh ne opazi, lahko počasi vzhaja ali je lepo vidna in polna. Zanimivo.

Slikam morje. Valovanje. Pršenje vode.

Zjutraj pa sem še našla pesem, ki me spominja na valovanje…


Tih vetrc poigrava se med trsi,
zaliv leskeče se kot mrtva riba,
gladina morja svilnato se vzgiba
kot živa bluza na dekliških prsih.

Spoznavam te z zvedavostjo otroka:
še včeraj, morje, si ves dan divjalo,
v srebrnem besu goltalo obalo,
zdaj nežno jo spet boža tvoja roka.

Z zaupanjem bi rad ti vanjo segel,
začutil v njej vso silo oceana,
vihar in mir, se vprašal: Sem kje vmes?

Bo zgodba dveh, bi vprašal se, končana,
ko tudi moj vihar se bo polegel?
Morda bo vse, kot je, le manj zares.

                            Ciril Zlobec


Lep dan poln valovanja ljubezni, moji srčki! Cmok! Cmok!


P.S.: Hej, to je tista knjiga s srebrno obrobljenimi listi, ki me je klicala. Čisto sem očarana! (Ciril Zlobec: Samo tan dan imam, leto izdaje 2000)

sreda, 7. junij 2017

Uuuu! Zanimiva tema...

Nič kaj pametne glasbe! Tako dolga pot domov! Uuuuu! Zanimiva tema… Živeti v trenutku ali za trenutek (http://val202.rtvslo.si/2017/06/zivimo-za-trenutek-tukaj-in-zdaj/).

Kaj prihodnost pričakuje od nas? Kaj starši pričakujejo od nas? Družba? Sami? Nikoli nismo povsem v tem trenutku. Še to. Še to. Potem pa bom v trenutku. Ampak ta trenutek nikoli ne pride. Vedno na nas pridejo nove stvari. Novi projekti.

Z ljubim sva razpravljala. O tem. Takoj je razumel bistvo. Rada se pogovarjam o tem.

Preteklost je šla, prihodnost bo. Nič oprijemljivega.

Oddaja me je tako pritegnila, da sem jo še enkrat poslušala. Znova. Zraven sem že malo vedela, kjer so meni najbolj zanimivi deli in sem jih z velikim veseljem pričakovala.

Vse so povedali tako, kot je. Resnično. Življenje je lepo.

Kaj nas meče iz tega trenutka? Prepreke. Se ne obremenjujem. Enostavno sem.

Krščanstvo: zdaj trpeti, da boš potem v večnosti nagrajen. Smisel? Čakati na nebesa?

Moj trenutek je, da berem, da se igram z otroci, da slikam.


Nesreča pospešuje prodajo. Živiš po nekih družbenih normah. Potem pa si kar naenkrat star in v čakalnici čakaš. To se mi je zdelo tako žalostno. Želim živeti svoje kreativno življenje.

Najboljše stvari v življenju so zastonj. Smeh. Objemi. Hecni trenutki. Zabava. Sončni zahodi. Šumenje vode in vetra. Trenutek, ko se ustavim. Sem. Slikam.

Uživam v tistem, kar me osrečuje.

Kaj me dejansko osrečuje v življenju? Ustvarjalnost. Življenje v trenutku.  

Raznoliki pogledi. Raznoliki ljudje. Zanimivo.

Poslušalec je rekel: »Znam uživat v drobnim majhnih stvareh.«

Vem, jaz tudi! Vse opazim. Če ne vsega, pa veliko! Večina ljudi pa totalno spregleda lepoto. Danes je bilo močno obilno padanje dežja. Šumenje kapljic. Pogled skozi okno s sedežne, zunaj pa tako divji gosti naliv. Izjemno! Veličastno!

Res pestra in zanimiva tematika. Všeč mi je tako ozaveščanje. Priznam, da sem čisto naključno naletela na oddajo. Bom pa jo zdaj večkrat poiskala. Namerno! Pa kdo pravi, da je vožnja dolgočasna! Obožujem!


Super dan v trenutku! Dih. Izdih. Ponovi!

torek, 6. junij 2017

Bonbončki srca

Sedaj pa čakam.

Na vodo. S pipe... Obožujem kopeli. Slane. To mi pa tako prija, da sem potem kot nova. Nalijem si polno kad, čisto do roba.

Vsako čakanje je za nekaj dobro, ker imam čas pisati.

Navdušila me je knjiga, ki sem jo slučajno našla v knjižnici. Saj ni bilo tako slučajno. Prav klicala me je. S srebrnimi platnicami. Liste je imela tudi ob straneh pobarvane srebrno. Prav svetili so se. Kot kresnička me je klicala. Odprla sem jo. Takoj me je nagovorila s pesmimi. Malo sem še cincala. Pa je bila tako zapeljivo privlačna. Sigurno sva si usojeni.

Moram vodo prekontrolirati.

Malo še! Malo prevroča!

Rada bi se naspala, pa mi ne gre preveč. Preveč svetlo in preveč toplo. Slabi kombinaciji.

Berem z nogo na robu kadi. Kašne pesmi! Kako tako dobro opisuje moja notranja stanja? Kaj me pozna!? Sva sorodni duši?! Iskanje smisla, povezanosti notranjosti sveta z zunanjim. Vračanje. Čebele v panj. Včasih z medom na nogah, včasih s praznino. Vračanje v srce.

Čudi me, da sem komaj zdaj odkrila njegove pesmi. Pa kje je bil celo moje življenje?!

Res prevroča voda, kot za čaj. Morala sem še doliti ledene zraven. Samo ven pa ne grem. Malo sem se počutila prekuhano. Ali razkuženo. Vroče mi je! Para se kar dviga.

Se bo že ohladilo. Moje domače toplice so tako priročne. Večkrat si želim tako razvajati samo sebe. Kaj pa šteje v življenju, če ne ti bonbončki…

Sladki dan razvajanja, moji dragi! Cmok! Cmok!


P.S.: Na izbiro imamo tako dobre in manj dobre stvari. Zakaj ne izbrati bonbončkov?

»Skrb zase je božanska odgovornost. Ljubi se, kot da je to tvoja služba.« Dnielle LaPorte

ponedeljek, 5. junij 2017

Orhideja sladoledov!

Rada se namakam. Če ne mlakužim, pa vsaj, da sem v bližini vode. Privablja me šumenje, valovanje, pretakanje vode. Termalna voda.

Po savnanju pa imam najraje malo kontrasta. Ledeno hladni bazen. Tako se vsaj zdi, ko pridem vsa pregreta ven. Kar raje skočim v vodo, da se ne mučim milimeter po milimeter. Celo telo na mah oblije mraz. Ledenost. Prvi krog kar sapo lovim. Potem pa se sprostim. Navadim. Uživam. To pa je osvežitev. Potem pa spet toplina vode. Kar mravljinčenje čutim po celem telesu.

Že od nekdaj imam rada vodo. Morje...

Niso me mogli dobiti ven. Hecali so me, da imam plavutke med prsti kot žaba. Zataščeno. Obožujem plavanje. Lahkotnost gibanja. Občutek pluska vode ob skoku. Sunkovito ohladitev obraza. Glave. Dotik osvežitve. Zelo rada plavam kam daleč.

Po takem ležernem dnevu toplic, pa se prileže sladoled. Seveda imam priljubljenega v Mariboru. Tam nas že tako poznajo…

Odkrila  sem spet odličnega. Prijatelja sta naju z ljubim povabila tja. Res je žgalo sonce, ampak na terasi je bilo vsaj malo zraka. Osvežilno je bilo jesti sladoled in klepetati.


Ni daleč. Splača se. Malo naprej po avtocesti. Slovenska Bistrica. Sadne kupe izgledajo božansko. So pa tudi okusiti odlično. Ljubi se je tako navdušil nad jagodo. Res je bila odlična. Vrhunski okus. Kava tako lepo poslikana. Izvirno z metuljčkom ali je bila mogoče orhideja?! Res mi je bilo všeč, da se potrudijo pri podrobnostih.

Lep dan poln drobnih, a pomembnih užitkov!

Ly❤