Puhaste snežinke...

Včeraj je bil petek trinajsti, moj srečen dan. Lahko sem šla prej iz službe. Prišla sem dobro domov, kljub ledenim ploščam na avtocesti. Zvečer sem gledala ful dober film. (Moj izbor,,,) Za večerjo sem jedla skutine palačinke! Za predjed pa lučko.

Zunaj je vse tako lepo belo. Z ljubim sva imela kavo ob tej idili. Zajtrk. Brala sem, da je eden izmed razlogov, da gredo pari narazen, da se počutijo nespoštovane. Ljubim, ko mi ljubi pripravi zajtrk. Mi skuha kavo. Mi pusti, da še malo ležim v postelji.

Včeraj sem brala Novo zemljo Eckhart Tolleja, da imamo boleče telo, ki uživa v bolečini. Polno je takih malih sprožilcev, ki nas kar preplavijo s starimi čustvi zamere. Zamujanje. Če nisem popolnoma v trenutku, me oblije. Negativno. Včeraj je že bilo tako za nekaj časa. Dokler se nisem odtalila, stopila kot puhasta senžinka na dlani...

Obožujem sneg. Kako smo se včasih sankali. Po res strmih bregih. Kdo si upa? Vlakeca. Deset sank skupaj povezanih. En kilimeter. Po cesti. Samo takrat še ni bilo toliko avtov. Toliko posipa gor, če ga je sploh kaj bilo. Včasih pepel. Sneg je škripal pod nogami. Bile so zvezde posipane na gosto in noč tako temna. Vozili smo se tudi na odrezani strehi od fičeka. Kako je to letelo! 

Pa ko sva eno leto dobili sanke s sestro za božičeka. Take velike. Spredaj s polkrožnim lesom. Visoke. Šli sva na naše priljubljeno kratko, a strmo sankališče. Nisva šli od sredine, tako kot vsi. Šli sva od vrha, od roba gozda. Kako je to letelo! Pa skočili sva tudi! Sanke pa so samo naredile krrr pri pristanku! Pa sva imeli nove! Zlomljene. Kak je bilo fajn! Saj je sosed mizar vse popravil!

Sredi pisanja me je ljubi napadel! Mislila sem, da se pride cartat. On pa na moje noge! Žgčekanje! Kako sem kričala! Tu pomaga samo grizenje… Cmok! Cmok! Pa! Pa!

Igriva cartljivka...

Včeraj sem bila v eni kavarni. Sedela sem ob kaminu z ognjem. Spomnila sem se poletja, ko sva bila z ljubim tam. Smejala sva se. Cartala. Žgečkala. Poljubljala. Hotela sem mu sladkor za vrat vsipati. Rekel mi je, naj ga presenetim, da mu izberem sladoled po želji. Vem, da ima ful rad sadne sorbete. Natakarici pa sem rekla, da naj mu zmeša nekaj mlečnih. Kaj!? Ker nisi bil priden… Kako sva se smejala. Potem sva se še šla staviti, kaj je vseeno tisti roza sladoled med mlečnimi. Po barvi med borovnico in jagodo. Stavila sva se, da če je jagoda, da me povabi na kavo na Ptuj v Musicafe, mojo najljubšo kavarno. Seveda ni bila. Bila je neka sorta grozdja. Izgubila sem. Bilo je fajn na Ptuju… Vseeno…

Nič to ne bi bilo takega, ko sta naju na koncu prišla pozdraviti bivši šef od atija in njegova žena. Na to sem že čisto pozabila. Ko mi mami po nekaj časa omeni, da sta naju videla. Da sta baje rekla, da sva tako zaljubljena. Takrat sva bila noro razposajeno zaljubljena. Mami jima je rekla nazaj, saj ju bo minilo. Ne vem. Ne verjamem. Res sva dva odrasla otroka, skupaj samo še bolj poudariva to lepoto igrivosti. Otročja? Vedno za akcijo. Na potenco.

Sladoled pa lahko jem vedno. Tudi za zajtrk, če je vroče. Tudi pozimi. Nič ni takega, kar ne more malo sladoleda ven popraviti. Prav obožujem ga. Jem ga čisto počasi, oba se zraven topiva, jaz od užitka. Uh, moj mangec, pogrešam te...

Nekaj čarobnega je v dotikih, ko se stisnem ponoči k ljubemu in zaspim kot angelček. Počutim se v zavetju, v gnezdu. Love feels so good! Kiss! Kiss!

Kiss... Kiss...

Sedim tukaj ob kaminu. Ogenj tako lepo plapola v oranžno žgečih tonih. Žerjavica žari. Zavita sem v koco. Lepo juto mi je. Sonce vzhaja in sije skozi luknje v oblakih. Kako bo šele dan lep, če je že jutro tako mistično. Malo se pretegnem.

Včeraj smo bili na komediji. Kako sem se smejala zraven! No, vsi smo se. Želela sem se stisniti k ljubemu. Mu dati roke pod majico. Pa je tečnaril, kaj mu majico ven vlačim. Nisem imela mrzlih rok, kot po navadi. Želela sem se ga malo dotakniti. Želela sem mu biti še bolj blizu. Čutiti vsaj malo njegove kože. Topline. Dobro, da je potem film bil tako dober, da je vse ven popravil. Saj me je potem skozi za roko držal… Me cartal

…

Najboljša pa je bila pesem, ki mi sva si jo potem z ljubim pela ven iz kina... Kar topila sem se od radosti. To je bila pesem, ki dejansko opisuje najino ljubezen. Ki je že prej bila najina, zdaj pa je še bolj… Občutek ljubljenosti me preplavi vedno, ko jo slišim: Kiss - I Was Made For Lovin' You (https://www.youtube.com/watch?v=zlSFmotba2I).

Zadnjič sem se peljala ponoči preko Drave. Bil je tako lepi pogled, ker sta se še videla dva osvetljena mosta navzgor. Zraven pa je bila pesem Born free – Kid Rock (https://www.youtube.com/watch?v=bu3rsha1ZtI). Svetovni občutek. Bližala sem se domu. Počutila sem se epsko. Kako je fajn to, vedno znova vračanje domov.

Vedno se nekaj maličim glede vsega. Premlevam. Se krivim. Ni pomembno. Ni več pomembno. Vse je že mimo. To lahko samo uporabim kot podatek, da tega ne bom več delala. Ali vsaj, če me potegne noter v vrtinec, da vem, da je nekje pot ven. To je dovolj. Ni se mi treba mučiti. To me ne bo nikamor pripeljalo. Samo izpuščam in izgubljam vse trenutke, ko sem zdaj lahko srečna. Danes se imam rada.

Lepo je tukaj. Čas zase. Danes sem mila s sabo. Vse si odpuščam. Rada se imam, točno tako kot sem. Ljubim se v polnosti. Čas je. Odpiram svoj cvet. Razpiram se še bolj sijaju. Še bolj poslušam svoje srce. Dovoljujem si biti srečna. Zdaj. Danes. To je dovolj. I am light. Objem! Shine!!! Shine! Kiss! Kiss!

Peneči val užitka...

Nekaj me vleče k morju. Nekaj podzavestnega. Frizura mi je kar sama na val padla. Brez truda. Brez namer. Šššš! Š! Šššššš!

Kako lepo si je bilo danes peti pri babici. Se držati preko ram. Gledati zraven, kako plešejo brez ritma. Hopa. Hopa. Hopa. Pa to sploh ni bilo pomembno. Bilo je fantastično. Peti brez posluha. Se lahko temu sploh reče petje?! Vseeno kako se reče. Bilo je izjemno. Epsko. Babica je praznovala 89 let! Kako je še na hece in dobre volje. Ima izjemen spomin. Še vedno je tako na hece.

Včeraj se nama je zgodil incident v akvariju. Razrastle so se nama črne čopaste alge. Saj so ful lepe. Pahljačaste. Mali puheci pritrjeni na kamnu. Potem pa so bili kar na najini drevici korenini. Potem pa že kar na najini ogromni korenini. Želela sva dokupiti nekaj rib. Pa nama je dragi svetoval, naj se najprej alg rešiva. Vse sem zdrgnila in prekuhala. Kamne. Vejasto korenino. Problem je bil pri ogromni korenini, ker ne bi šla v nobeno posodo. Niti v alfo. Kljub prekuhavanju niso šle dol iz razvejane korenine.

Sem vama rekel, so bile znamenite besede. Zraven pa zadovljstvo, da je imel prav. Nikoli me ne poslušata (preveč ga, glede vsega.) Poslušava vedno, samo včasih narediva po svoje. Kaj češ, izkušnje so le izkušnje. Potem je bila drama. Če bi že takoj ukrepala, se to ne bi zgodilo. Lahko korenino stran vrževa. Po celem se bo razrastlo. Vse bo prikupno čopkasto poraslo.

Potem smo šli po drugo mnenje. Easy. Samo namočiva v arekini! Brez drame. In to sva tudi naredila. Ponoči. Vse je dol razžrlo… Tudi barvo. In je prej lepa rjava drevica zdaj svetlo rjavo belkasta drevica. Koreninski štor pa je malo sivkast. Ni pa alg gor. Kamenje pa se tako sveti, kot da je namočeno v belino snega. Vse se da, če se le hoče. Imava nove ribice! Jupi!!!

Val življenja me nosi po svoje. Vseeno pa uživam na njem. Samo surfati se še morem naučiti. Morje prihajam kaj po šumenje, dotike blagosti, odpiranje srčnosti, moje duše. Kiss! Kiss! Woohoouuu!

La la la sladkost druženja...

Vabljivo je povabilo žarečih otroških oči: pridi igraj se z mano. Vedno. Ko kaj skupaj ušpičimo, se še jaz bolj veselim, ker njim je to tako naravno, meni pa v tako veselje. Delanje prepovedanega je še slajše. Uhahhaaa! Saj ne delamo nič takega. Špangico za laseke imam spredaj, da mi vsi laseje še bolj stojijo v zrak. No vsi jo imamo, vsak svojo… Teta hecna si! Ali pa si jemo torto s krožnika. Se smejimo. Si dajemo štemple na roko. Ali komu na čelo...

Danes je sin zbolel. Rabil bo malo razvajanja s kakim dobrim čajčkom. Pa kake posebne usluge na sedežni z zglavnikom in odejo. Pa kake vitamine… Pa kako posebno zdravilo… sladoled.

Včeraj sem kupovala zunanji trdi disk. Vse sem pogledala in pregledala na internetu. Imeli so takega lepega belega, samo ga ni bilo na zalogi. Tudi cena je bila prava. Potem pa me je nekaj vleklo v neko trgovino. Prodajalec mi je pokazal, kje jih imajo, nič kaj takega. Vse dražje. Šli smo še v drugo trgovino malo okoli. Ko stopim ven iz trgovine, je dragi spet pozabil mleko. Šel je nazaj. Takrat pa zagledam odprt katalog. Ravno na tisti strani, kjer so trdi diski noter. Znižan! Prijazen prodajalec se mi je že na daleč smejal. Še ga imate! Imamo! In je že bil moj. Kako dobro sem kupila!! Čar naključij…

Vedno sem globoko čutila. To je moja prednost. Če se takoj ne zavedam svojih čustev in jih prepoznam, se samo ustavim. Aja! Za to gre!? In lahko živim mirno naprej. Pomaga mi tudi stik z naravo. Tam se vse izravna, pomiri, me poboža s svojo energijo: vse je dobro. Vse je dobro. In čisto vse je dobro. Včeraj sva šla s sinom na kratki sprehod. Uh, kako sem pogrešala to. Malo sprehajanja… Juuupi! Objem! Cmok!

Jezik z rafaelo snegecom...

Bližina skozi pogovor me tako osrečuje. Niso vedno lahke stvari, ki se jih prav moraš pogovoriti. Kar nekaj je vmes, nekaj slutim, neka teža. Most je tam, a kar nekako omahujem stopiti proti drugemu. Pustim mu tako blizu, da mi lahko boža srce, lahko pa ga tudi zaledeni. Največje maščevanje je vedno, da sem sama srečna.

Včeraj je mami tako dobro skuhala juho, pa kanelone polnjene z gobicami in proseno kašo z brokolijem. Nekako nisem bila razpoložena, ker sem morala tako hitro oditi. Ravno ko je svak prijel za harmoniko in začel igrati. Nisem pa bila razpoložena tudi zato, ker ni bilo mojega ljubega zraven. Počutila sem se tako samo. Spet so vzklili vsi stari občutki zapuščenosti in nevrednosti, da je ljubi ob meni. Pobožam jih. Hvala, da to delite z mano. Ljubi me. Samo priti ni mogel. Pomirijo se in grejo nazaj spati.

Zjutraj sva načrtovala z ljubim zajtrk in kavo. Ups, mleka ni bilo. Po dolgih pogajanjih, ali zbujanju občutkov krivde… pa jaz sem šel zadnjič, pa mrzlo je zunaj, pa ne da se mi iti, jaz pasem še ful utrujena… sva šla igro papir, kamen, škarje. Izgubila sem. Pokrila sem se čez glavo in rekla, da me ni... Med drugim…Vseeno je šel ljubi. Ful sem mu hvaležna, da je šel. Na koncu pa se je butal v štok od vrat, ker je pozabil kupiti mleko. Spet ven, do mlekomata. Če pa to ni ljubezen… Ly too.

Nečak mi je rekel, da naj probam snegeca, kako je dober. Držala sem jezik ven, koliko sem lahko, da mi je z rokico »pripopal« malo snega na jezik. Uš! Jezik sem imela kot rafaelo kroglico s kokosom. Samo da je bil drugačen okus. Sploh ni bilo okusa. Kaki dober občutek! Nečak pa se je smejal!!! Cmok! Cmok!

Rast notranjosti sredi zime...

Razpiram roke na široko. Pripravljena sem spustiti ljubezen v srce. Odpiram se z vsem bitjem. Z vsem kar sem. V polnosti. Življenje me ljubi in podpira na vsakem koraku.

Včasih je dan, ko se smejim kar tako. Nasmeh kar ostane. Objame me nevidna toplina in blagost do vsega, tudi do sebe. Vedno sem vedela, da moja moč izvira iz sprostitve. Relaksiranja. Kopeli. Dremuckanja v postelji, meditacije, pitja kave počasi. Iz trenutkov pristnih užitkov, ko sem samo tam, nič drugega ne obstaja. Branje dobre knjige. Poezije. Smeha.

Včeraj sem gledala Kung fu pando 3. Bilo je tako zanimivo in zabavno. Učitelj je rekel pandi, da ga ne ustvarja po svoji podobi. Ti imaš moč v sebi, da odkriješ kdo si, svojo pot. Pa še to, da je čas, da začne nove stvari, ker se bo samo tako lahko širil. Potem je šel k očetu na kopel v velik lesen škaf… Kako mi je fajn v zavetju postelje. Res moram ven? Se širiti? Rasti? Če pa je tu tako domače, toplo in to že čisto obvladam… ampak nisem bila ustvarjena za to. Ali samo za to. Svet prihajam!!!

Moje srce se odpira kot ptica krila na nebu. Leti. Visoko. Se giblje z lahkotnostjo. Poletava iz čistega veselja, ker ji je to v krvi. Ljubi nebo. Svojo svobodo in prostranost. Odpiram srce še bolj, da se še v njem ugnezdi več ljubezni, sreče, veselja. Zaupam pesmi srca. Rastem kot mogočno drevo. Pozimi ravno ne bom listov poganjala in cvetela. Nabiram pa novih moči...

Wouhou! Cmok!