Včeraj sem bila v eni kavarni. Sedela sem ob kaminu z ognjem.
Spomnila sem se poletja, ko sva bila z ljubim tam. Smejala sva se. Cartala.
Žgečkala. Poljubljala. Hotela sem mu sladkor za vrat vsipati. Rekel mi je, naj
ga presenetim, da mu izberem sladoled po želji. Vem, da ima ful rad sadne
sorbete. Natakarici pa sem rekla, da naj mu zmeša nekaj mlečnih. Kaj!? Ker nisi
bil priden… Kako sva se smejala. Potem sva se še šla staviti, kaj je vseeno
tisti roza sladoled med mlečnimi. Po barvi med borovnico in jagodo. Stavila sva
se, da če je jagoda, da me povabi na kavo na Ptuj v Musicafe, mojo najljubšo
kavarno. Seveda ni bila. Bila je neka sorta grozdja. Izgubila sem. Bilo je fajn
na Ptuju… Vseeno…
Nič to ne bi bilo takega, ko sta naju na koncu prišla
pozdraviti bivši šef od atija in njegova žena. Na to sem že čisto pozabila. Ko
mi mami po nekaj časa omeni, da sta naju videla. Da sta baje rekla, da sva tako
zaljubljena. Takrat sva bila noro razposajeno zaljubljena. Mami jima je rekla
nazaj, saj ju bo minilo. Ne vem. Ne verjamem. Res sva dva odrasla otroka,
skupaj samo še bolj poudariva to lepoto igrivosti. Otročja? Vedno za akcijo. Na
potenco.
Sladoled pa lahko jem vedno. Tudi za zajtrk, če je vroče. Tudi pozimi. Nič ni takega, kar ne more malo sladoleda ven popraviti. Prav obožujem ga. Jem ga čisto počasi, oba se zraven topiva, jaz od užitka. Uh, moj mangec, pogrešam te...
Nekaj čarobnega je v dotikih, ko se stisnem ponoči k ljubemu
in zaspim kot angelček. Počutim se v zavetju, v gnezdu. Love feels so good! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar