Frr! Frr! Za žogo!

Zanimivo, kako se dogaja! Zjutraj sva s sinom lovila mečke, ker so nama jedli mladice od vseh. Saj nimam nič proti naravni selekciji, ampak vse pojesti. Jih zasledovati, se zaganjati v mah, skozi oprezati za njimi. Dokler vsi ne izginejo. Res? Nič več. So pri posvojitelju. Srečno.

Slutili so nakano. Dva sva polovila zlahka. Samička pa se je zavlekla v hiško iz kamnov. Notri je samo rastlinje. Na gosto. Kako se je tam noter prerinila, mi ni čisto jasno. Tako da sva morala pol graščine podreti, da sva jo dobila ven. Drugič komaj. Vedela je, kaj se dogaja.

Zanimivo mi je, da imam včasih slutnjo glede česa. Pa mi moji možgani rečejo. Kaj pretiravaš? Spet?! Daj no, saj ni tako hudo. Spotaknem se. Saj ni nič. Potem me že vrže. Malo si popravim obleko, gremo dalje. Mi pade opeka na glavo. Eh, slučaj. Mislim, da imam izostren lovski čut za svarila. Samo jih res premalo upoštevam. Blink! Blink! Tako je! Vidim! Zaupam.

Včeraj je bilo tako fajn na odbojki. Tako sem se nanorela. Zdivjala. Ne glede, da sem prišla utrujena iz službe, sem še letala. Ne po zraku… Najbolj še po odbojki, ko sem se zaganjala za žogo. Šport me tako sprosti. Adijo. Kot bi mi vdihnilo življenje. 

Kiss! Kiss! Love feels good!

Barvitost kisika...

Sploh si ne znam zamisliti življenja brez časa zase. Potem sem uničena. Povožena. Kot da mi primanjkuje kisika, mlahava. Skozi življenje se premikam s hitrostjo proti nič. Funkcioniram. Komaj.

Čas zase pa mi da igrivost, ljubezen, nagajivost, srčnost in srečnost. Malo kavice v miru, malo pisanja dnevnika ali joge. Kopel. Branje knjige. Slikanje. Več vitamina C rabim to leto. Več kisika. Obožujem zajtrke zjutraj. Na sedežni. Ali v postelji. Tudi če je ura enajst. So samo še bolj slastni. Malo klepetanja. Pogovarjanja o ničemer. Cartanja. Ostajanja v pidžami ali brez nje.

Klic je v meni vedno znova. To ni navdušenje nad novo obleko, ki me mine skoraj takoj, ko jo prinesem domov. To je tihi glasek. Vztrajni. Ne naveliča se me gnjaviti. Nikoli. Čaka. Spet. Čeprav ne poslušam, spet pronica skozi. Ne nadležno. Samo kot opomnik. Ljuba, slikaj. Ljuba, piši. Ljubljena, čas je. Vem, da ima prav. Danes mu bom prisluhnila. Ustvarila kakšno packarijo. Napisala kak verz. Malo da pocartam svojo dušo. Božam jo, negujem.

To sem jaz v resnici. Barvna, ne samo sivine. Vse sem. Kiss, kiss barvitost!!! 

Spet se mi je na boljše poslabšalo!

Spet se mi je na boljše poslabšalo!

Trdno se oklepam starih prepirčanj. Roke imam jeklene. Ne - če moram nositi kaj v četrto nadstropje, takrat sploh ne. 

Vem, da sem trma. Sploh, ko je treba narediti kaj novega. Spustiti staro po reki, ker mi ne služi več. Najraje bi zadaj skočila in nazaj vlekla. S svojo jekleno miselnostjo.

Da se premagati tudi sebe, se prelisičiti, se počutiti odlično na nedeljski večer. Dan mi je nanizal toliko obilja: spanje, ustvarjanje dnevnika sanj, sedenje ob reki, obilen zajtrk, branje v senci, klepet ob kavici, sladoled, sestro, prijateljico, nečaka polnega nasmehov, sproščen smeh v ženski družbi, mahanje vlaku, sedenje na klopci... Neverjetne blagoslove...

Lahko bi šli mimo... Mogoče bi jih moja jeklena volja obkljukala kot nepomembne. Odprta sem za spremembe. Moje srce se hvaležno odpira in obdaja me neverjetno obilje. Še jeklo popusti...

Minion love... !?

Zdaj še tako pijem samo brezalkoholne koktajle. No obe s prijateljico. Niti ne more več priti do pomote… Časi se spreminjajo. Pa imajo dobre čaje tudi. Pa božansko kavo. S penicami do stropa.

Včeraj se mi je raztrgala moja najljubša torbica. Ljubkovalno. Taška. Moja taška. Bila je tako praktična, ker je imela lepo obliko. Elegantno. Vanjo sem vedno spravila polovico nakupa. Brez težav. Danes moram na lov za novo. Jupi! Happy!

Včeraj sem poslušala dr. Philla. Zamujevalec se počuti, kot da je glavni minion v mestu, da se svet ustavi, ko prispe. Kljub zamudi. Da je tako pomemben, da ne more pustiti dejavnosti, ki jo dela.

Včeraj je minion zamudil. Ne samo pet minut. Poklical je komaj čez tri četrt ure. Kupil sem ti rože. Res? Daj si jih na mizo. Vodo z vaze pa si vlij po glavi. Prišel je eno uro bolj pozno. Včasih pač dejanja govorijo glasneje od besed. Veliko mi pomeniš. WTF?! Kje pa te si?! To je čisto nespoštovanje. Mene. Mojega časa.

Vse me je minilo. V trenutku. Še zdaj sem jezna. Besna. Potem pa zanimivi del. Izgovori. Nisem gledal na uro. (Po telefonu štrka vsako minuto…) Sploh nisem opazil, da sem bil tam več kot dve uri. Meni se je zdelo, da sem se na hitro oglasil. Ne vem. Včasih res ne vem, kaj je z mano, da sploh prenašam take neumnosti. Res. Mislim, da rabim jaz vedro mrzle vode na glavo. Preveliko toleranco za neumnosti imam. Res. (Opomnik: kupi res veliko vedro. Ali stopi kar pod tuš. Mrzel.)

Zaslužim si moškega, ki me obožuje. Ceni moj čas. Je z mano z vsem srcem, ker si to resnično želi. Si želi moje bližine. Mu pomenim vse na svetu. Verjamem, da si zaslužim moškega, ki pokliče, ko ne more priti. Mi podarja polno pozornost. Je v resnici rad z mano. Verjamem, da si zaslužim moškega, ki me resnično globoko ljubi. Mi z vsakim gibom, glasom in dotikom pove, da me globoko spoštuje in ljubi. Verjamem, da si zaslužim moškega, ki me ceni.

Vem, da je to za mojo najvišje dobro in za dobro vseh. Vem. Zaupam, da me življenje ljubi. Da me je zato postavilo pod mrzel tuš. Strezni se. Ni moja naloga, da kontroliram karkoli, ampak je moja naloga, da uresničim sebe. Sem radost. Če gre skupaj, čudovito, če ne, zaupam, da je tako najboljše zame. Za vse.

Čeprav me je bolelo, sem vredu. Nič mi ne manjka. Kako osvobajajoč občutek. Sem ljubezen. Seveda sem. Čutim, da sem vseeno dobro. Samo žalostna sem bila. Razočarana.

Če imaš s partnerjem probleme, ni nikoli rešitev, da se obrneš vstran. Seveda sva se zmenila. Že zdaj, ko to pišem nisem več tako fejst besna. (Pobesnela. Popenjena. (Peno na ustih sem si obrisala.)) Rada imam miniona. Včeraj pa ga je res polomil. Pogrnil na celi črti. Pripravljena sem odpustiti. (Prehitro?! Saj je dobil nagrado. Z mano bo lahko gledal film, ki ga sovraži, Petdeset odtenkov sive. Obožujem to pesem!!! Ellie Goulding - Love Me Like You Do! (https://www.youtube.com/watch?v=AJtDXIazrMo)

Objemček! Ali dva! Ali kar deset! (Nikoli ni preveč…)

Vse naj naj... res...

Zunaj je bil pršič na mojem steklu. Samo pihnili so ga brisalci stran. Frr! Frr! Že sem bila pripravljena za akcijo. 

Kako obožujem modo. Listala sem revije. Pa kako bi lahko to praktično uvedla? Tu pa je potem razkorak ogromen. Res kdo to nosi? Se res kdo dejansko potem tako oblači? Res? Si tako namaže oči? Verjetno že.

Bolj pomembno se mi zdi poslušati svoje občutke. Malo kombinacij, malo pretiravanja. Kaj ko ne gre skupaj. Popolno! Zraven še samo nakit, ki poudari kakšno barvo. Čevlji obvezno ljubezen na prvi pogled. Nohti modra mesečina. Lahko kratki. Ljubko po moje. Malo pogrešam poletje, ko si samo obleko dam nase, pa je super svež seksi izgled. Zdaj pa si moram obleči pol omare. Ironija pa je, da še me vedno v noge zebe…

Po dolgem času sem bila v kavarni. Elegantni. Ljubki. Prikupni. Tja sva včasih zahajali s prijateljico. Za njen rojstni dan, že res veliko časa nazaj, me je povabila tja. Jaz sem si naročila blagi koktajl. Ona pa je rekla, da bi ful močnega. Da zares prime. Zadane. Še kelnarju sva posebej naročili, naj še kaj dodatno zraven zmeša, da bo res vsekal. Pa daj no! Rojstni dan!

Natakar je prišel do naju. Hotel nama je dati pijačo naravnost, pa je potem roke prekrižal. Tako, da sva dobili zamenjana koktajla. Je prav tako? Seveda! Vsekakor!! Zalimal me je tako, da sem se nagnjena na mizo smejala. (Režala.) Prijateljica me je morala miriti. Pa daj no! Nehaj! Vidiš, da poznam onega tam!? Nisem se mogla nehati smejati! Prav vse je bilo noro smešno. Ona pa smrtno resna…

Bila je razočarana, ko sva šli. Pa še voziti je mogla domov. Res nisem zmogla. Vse naj boljše! Pa kaj še! Tam več nisva praznovali…

(P.S.: Polno namigov za življenje...  Pogrešam pa: KISS. Every hour, every minute of the day. Love feels good!) Kiss!!! Kiss!

Bring Music to Life... my way

Vrtnice so me pa res razveselile, ko sem prišla domov. Veš kaj… Včasih grem pisati na teren. Vse imam zraven. Mini vijolični računalnik. Pfff! Pozabila! Pa kako!? Zvezek. Aja! Tudi nimam! Nimam! Grem hitro kupiti v bližnjo papirnico. Pa nekaj zapisati. Seveda roza pisalo z belimi pikicami in napisom Pariz gor. Ljubka. Moja najljubša. Iz Budimpešte. Spomin na zadnjo noč…

Tako. Važen je namen. Tam sem. Naročim največjo kavico s penicami, kar jih imajo. (Ne vem, ampak to vedno pomaga. Potem je pravo vzdušje. Navdih se kar priplazi do mene. Bova? Seveda bova…) Rjavi sladkor še zraven, da si mislim, da bolj zdravo živim. Pa kozarec vode.

No proces se začne z vsem drugim. Zanimivi ljudje okoli? Hmmm. Kaj pa če slikam to dobro kavico? Pa tako lepe skodelice imajo!? Pa kar odkrijem, da imam naložen novi program za urejanje fotografij gor. Uuuu! Kako to dobro dela!!! Pa če že slikam, pa še daj kakega selfija. Tako na skrivaj. Nastane seveda preko preveč slik. (V resnici nikoli ni dovolj selfijev. Še vedno lahko narediš kakega. Za rezervo.) No tako mine prve pol ure kave.

Pogledam na uro. Zaprepadena. Še nič nimam napisano. Pa začnem. Kar pišem kot nora. Dobro, ej, zanimivo. Primerjave. Prispodobe. Megla. Sonce. Sonce iz megle. Vse na kupu, vse pomešano. Čisto jasno. Smiselno na koncu. (Vsaj meni…) Pa je mojih pet minut navdiha mimo. Srknem kavo do konca. Vesela za toliko dobrih fotografij. Lep dan še naprej. Tschüss! Pa pa!

(P.S.: Prilagam dokazno gradivo. Res je lahko zabavno delo na terenu… Sploh tam, kjer imajo take fotelje, ki te potegnejo noter. Spustijo te pa dolgo ne iz objema… Čisti užitek. Če pa so stene toplo oker sončno rumenih barv s pridihom nostalgije z malo stare opeke… pa me tako pol dni ne dobiš ven… Če pa še imajo slike na steni, pa že tako vprašam, koliko je najemnina na mesec, da bi se mogoče preselila tja… Eh, daj veš, da ne... (Valda...))

Love! By! Kiss!

Iiiii, male ribice...

Male ribice imava! Kako so ljubke! Skrivajo se v mahu. Imajo samo dve mali veliki očki! Kako so srčkane. Zdaj sem jih lovila s fotoaparatom, pa so prehitre. Obrnejo se stran, zaplavajo drugam, nič fotogenične, kaj češ… Na koncu sem imela polno kozic na sliki. Kaj sem slikala?!

Zjutraj se je iz megle dvignilo sonce. Bilo ga je samo pol. Razveselilo me je. Če po resnici povem, so me zbudili zapeljevanji obredi. Golobov. Ko sem jih pregnala, sem videla sonce. U, kako je lepo! Telefon! U, kako je mrzlo! Sveže!

Včeraj je nečak praznoval rojstni dan! Po sankanju, smehu in izjemno dobri hrani, so bili otroci zaspani. Igrali smo se neko novo igro. Čisto sem naštudirala pravila. Problem je bil, ker ta krogla oddaja zvoke. Ravno, ko bi naj nečak zaspal, smo spet čarali s kroglo… Ful je bilo fajn, sploh ne vem, zakaj tako hitro padem noter… Prav borila sem se! Dokler nisem bila glavna krivka, da otroci ne spijo! Pa se nisem nič kaj bolj drla od drugih. Mogoče malo… Ne priznam…

Danes pa veliko gledam televizijo. Proti televiziji. Ker sem si postavila šopek spredaj. Sončne vrtnice.

Včeraj sem poslušala Eckharta Tolle o razmerjih. Kako smešno je bilo spoznanje, da ima prav. Drug drugega dopolnjujeva. To je ljubezen? Nikoli te drugi ne osreči. Poročiš se, da imaš pogodbo, ki zavezuje drugega, da te ne bo zapustil. Res?! Če ljubiš, je ljubezen vedno prisotna. Drugače pa je bitka egov. Veliko ljubezni. Vedno. Kiss! Kiss! 

(Ena ribica je na sliki, če res dobro pogledaš. (Vidijo se samo očke!)) 

Kiss! Kiss!