Vrtnice so me pa res razveselile, ko sem prišla domov. Veš
kaj… Včasih grem pisati na teren. Vse imam zraven. Mini vijolični računalnik.
Pfff! Pozabila! Pa kako!? Zvezek. Aja! Tudi nimam! Nimam! Grem hitro kupiti v
bližnjo papirnico. Pa nekaj zapisati. Seveda roza pisalo z belimi pikicami in
napisom Pariz gor. Ljubka. Moja najljubša. Iz Budimpešte. Spomin na zadnjo noč…
Tako. Važen je namen. Tam sem. Naročim največjo kavico s
penicami, kar jih imajo. (Ne vem, ampak to vedno pomaga. Potem je pravo
vzdušje. Navdih se kar priplazi do mene. Bova? Seveda bova…) Rjavi sladkor še
zraven, da si mislim, da bolj zdravo živim. Pa kozarec vode.
No proces se začne z vsem drugim. Zanimivi ljudje okoli?
Hmmm. Kaj pa če slikam to dobro kavico? Pa tako lepe skodelice imajo!? Pa kar
odkrijem, da imam naložen novi program za urejanje fotografij gor. Uuuu! Kako
to dobro dela!!! Pa če že slikam, pa še daj kakega selfija. Tako na skrivaj.
Nastane seveda preko preveč slik. (V resnici nikoli ni dovolj selfijev. Še
vedno lahko narediš kakega. Za rezervo.) No tako mine prve pol ure kave.
Pogledam na uro. Zaprepadena. Še nič nimam napisano. Pa
začnem. Kar pišem kot nora. Dobro, ej, zanimivo. Primerjave. Prispodobe. Megla.
Sonce. Sonce iz megle. Vse na kupu, vse pomešano. Čisto jasno. Smiselno na
koncu. (Vsaj meni…) Pa je mojih pet minut navdiha mimo. Srknem kavo do konca.
Vesela za toliko dobrih fotografij. Lep dan še naprej. Tschüss! Pa pa!
(P.S.: Prilagam dokazno gradivo. Res je lahko zabavno delo
na terenu… Sploh tam, kjer imajo take fotelje, ki te potegnejo noter. Spustijo te
pa dolgo ne iz objema… Čisti užitek. Če pa so stene toplo oker sončno rumenih
barv s pridihom nostalgije z malo stare opeke… pa me tako pol dni ne dobiš ven…
Če pa še imajo slike na steni, pa že tako vprašam, koliko je najemnina na
mesec, da bi se mogoče preselila tja… Eh, daj veš, da ne... (Valda...))
Love! By! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar