Zanimivo, kako se dogaja! Zjutraj sva s sinom lovila mečke,
ker so nama jedli mladice od vseh. Saj nimam nič proti naravni selekciji, ampak
vse pojesti. Jih zasledovati, se zaganjati v mah, skozi oprezati za njimi. Dokler
vsi ne izginejo. Res? Nič več. So pri posvojitelju. Srečno.
Slutili so nakano. Dva sva polovila zlahka. Samička pa se je
zavlekla v hiško iz kamnov. Notri je samo rastlinje. Na gosto. Kako se je tam
noter prerinila, mi ni čisto jasno. Tako da sva morala pol graščine podreti, da
sva jo dobila ven. Drugič komaj. Vedela je, kaj se dogaja.
Zanimivo mi je, da imam včasih slutnjo glede česa. Pa mi
moji možgani rečejo. Kaj pretiravaš? Spet?! Daj no, saj ni tako hudo. Spotaknem
se. Saj ni nič. Potem me že vrže. Malo si popravim obleko, gremo dalje. Mi pade
opeka na glavo. Eh, slučaj. Mislim, da imam izostren lovski čut za svarila. Samo
jih res premalo upoštevam. Blink! Blink! Tako je! Vidim! Zaupam.
Včeraj je bilo tako fajn na odbojki. Tako sem se nanorela. Zdivjala.
Ne glede, da sem prišla utrujena iz službe, sem še letala. Ne po zraku… Najbolj
še po odbojki, ko sem se zaganjala za žogo. Šport me tako sprosti. Adijo. Kot bi
mi vdihnilo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar