Spet se mi je na boljše poslabšalo!

Spet se mi je na boljše poslabšalo!

Trdno se oklepam starih prepirčanj. Roke imam jeklene. Ne - če moram nositi kaj v četrto nadstropje, takrat sploh ne. 

Vem, da sem trma. Sploh, ko je treba narediti kaj novega. Spustiti staro po reki, ker mi ne služi več. Najraje bi zadaj skočila in nazaj vlekla. S svojo jekleno miselnostjo.

Da se premagati tudi sebe, se prelisičiti, se počutiti odlično na nedeljski večer. Dan mi je nanizal toliko obilja: spanje, ustvarjanje dnevnika sanj, sedenje ob reki, obilen zajtrk, branje v senci, klepet ob kavici, sladoled, sestro, prijateljico, nečaka polnega nasmehov, sproščen smeh v ženski družbi, mahanje vlaku, sedenje na klopci... Neverjetne blagoslove...

Lahko bi šli mimo... Mogoče bi jih moja jeklena volja obkljukala kot nepomembne. Odprta sem za spremembe. Moje srce se hvaležno odpira in obdaja me neverjetno obilje. Še jeklo popusti...