Sploh si ne znam zamisliti življenja brez časa zase. Potem sem
uničena. Povožena. Kot da mi primanjkuje kisika, mlahava. Skozi življenje se
premikam s hitrostjo proti nič. Funkcioniram. Komaj.
Čas zase pa mi da igrivost, ljubezen, nagajivost, srčnost in
srečnost. Malo kavice v miru, malo pisanja dnevnika ali joge. Kopel. Branje knjige.
Slikanje. Več vitamina C rabim to leto. Več kisika. Obožujem zajtrke zjutraj. Na
sedežni. Ali v postelji. Tudi če je ura enajst. So samo še bolj slastni. Malo klepetanja.
Pogovarjanja o ničemer. Cartanja. Ostajanja v pidžami ali brez nje.
Klic je v meni vedno znova. To ni navdušenje nad novo
obleko, ki me mine skoraj takoj, ko jo prinesem domov. To je tihi glasek. Vztrajni.
Ne naveliča se me gnjaviti. Nikoli. Čaka. Spet. Čeprav ne poslušam, spet
pronica skozi. Ne nadležno. Samo kot opomnik. Ljuba, slikaj. Ljuba, piši. Ljubljena,
čas je. Vem, da ima prav. Danes mu bom prisluhnila. Ustvarila kakšno packarijo.
Napisala kak verz. Malo da pocartam svojo dušo. Božam jo, negujem.
To sem jaz v
resnici. Barvna, ne samo sivine. Vse sem. Kiss, kiss barvitost!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar