La dolce vita…

Danes sem se pogovarjala še z eno navdušenko… seveda filma… nadaljevanja… Fifty shades darker. Tako sva se hihitale zraven. Komaj sem čakala, da ga vidim. Doživim. Dober je. Še boljši od prvega. Pa že prvi mi je bil zanimiv. Veliko je komičnih prizorov. Na primer pogovor.

»Žal mi je ob tvoji izgubi,« reče ona njemu.

»Res?«

»Ne.« (In se nasmeji zraven…)

Saj nimajo samo sarkastičnih igrivih pogovorov. Imajo tudi globine… Zares. Pristne pogovore. Razkritja. Erotične scene, zapeljive. (Tista v dvigalu mi je bila najbolj všeč…) Ali pa tisto, ko ji podari uhane… Za ušesa… »Hecn« film. Z veseljem bi ga gledala z ljubim, samo ga je strah, da bi mu kaj odpadlo…

Nekje sem danes mimogrede videla napis: La dolce vita… koliko si poželiš… Zares! Zakaj bi se omejevala v dobrem!? Na voljo mi je dobrega koliko hočem. Užitka. Prav toliko kot jamranja in vsega slabega. Odločitev je pomembna. Kaj izbiram danes? 

Sploh ni vprašanje! (Spanje… Pozna ura je...)

Love you all! Kiss! Kiss!

Pristna prepojenost...

Včeraj sem šla malo po nakupih. Seveda ne gospodinjskih potrebščin, hrane… Tako, za dušo. Takoj mi je v oči padla majica z napisom. Ne boj se, da si drugačna. Naj te bo strah, da si enaka kot vsi drugi. Pa pravijo, da je ogledovanje oblačil nekako plehko. Kake dobre uhane sem si kupila! Pa še nekaj, ne izdam! (Namig: za pod oblekco… ali brez oblekce…)

Sem za zdravo prehrano. Ampak vedno pa sem za sladoled. Mango. Borovnica. Tortico. Kavo tako ali tako. Samo enkrat se živi in treba je uživati. Lahko tudi dve kavi, ali mogoče celo tri, če je dan res dolg… Uh, sadna kupa… obožujem dobro hrano. Verjamem, da če res z užitkom pojem kaj slastnega, iz čiste ljubezni, sploh ne vpliva na linijo…

Potem se še samo zavlečem v kotiček za branje, moj udoben fotelj, se pokrijem s kociko. Zraven pa čaj: ingver z limono. Dobra knjiga. Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod… Pa predem zraven, ko še s priprtimi očmi pogledam ven na drevesa, na sonce, na oddaljene hribe, pokrajino…

Včeraj sem poslušala tako dobro radijsko oddajo. Gostja je rekla, da je zaljubljena v življenje. Vsak človek je edinstven, da nima vzornikov… Največji dar v življenju je, da se izraziš, da si kar si, svojo ustvarjalnost. Kot bi poslušala prijateljico, sorodno dušo.

Čudovit pristen dan, ki diši po tebi! Ne diši, ki je prepojen s tabo! Kiss! Kiss!

Rajsko...

Dobre stvari se vsak dan dogajajo, samo da ni toliko obveščanja o tem. Po poročilih samo drama, nesreče. Ko pa pogledam svoj dan, me zjutraj presenetijo intenzivne oranžno prelivajoče barve vzhoda. Sin se že prebuja, zdrav je. Spijem kavo. Vidim kakega smešnega miniona na fb. Pišem, to kar me veseli. Poklepetam s prijateljico. Kaj dobrega pojem za zajtrk… Sprehod. To so samo osnove. Koliko drobnih trenutkov se še zgodi vmes, ki mi polepšajo dan.

Mislim, da se ne bi časopisi toliko prodajali, če bi pisali o dobrem. U, veš kaj se je zgodilo!? Ne. Kako nisi videl?! Kaj? Pa kje ti živiš!?! Ne vem koliko letal je varno prispelo na letališče. Vsa. (Tudi Turkish Airlines… (Samo hecam se! Imajo izredno dobro sladico na letalih… To moraš poskusiti, vseeno kam letiš…))

Tako se je meni danes zgodilo. Samo s kolesom sem šla v center. Kolesar se mi je prijazno nasmehnil. Nisem vedela na katero stran bi se mu umaknila. ko sem vozila po nasprotnem pasu (samo malo, manj kot kilometer...!). Nisva se zaletela… Videla sem ful dobro obleko! Črno! Oprijeto! Imitacija usnja. Seksi! Tako sonce je sijalo, vabljivo… Še prej mi je ljubi pripravil zajtrk. Tako lepo se je potrudil, čeprav ima naporno izpitno obdobje (You can do it!). Vzel si je čas. Tudi za kavo. S sinom sva malo poklepetala zjutraj. Drugi teden so počitnice! Uradnica je bila neizmerno prijazna. Vse sva uredili. To tudi ni vsak dan! Orhideja mi bo začela cveteti. Sedaj pa pijem kavo s penicami na sedežni… Pa če to ni raj, potem pa ne vem…

Rajski dan v vseh pogledih! Cmok! Cmok!

Slikanjeeee... jeeeee!

Ljubi moji! Nekaj moram priznati. Na vse lahko slikam. Vse sem si že poslikala, prebarvala. Najprej stene, ko sem se selila. Imam verando, kjer je toliko odtenkov kot je le mogoče. Kot hiše v Stockholmu vsaka svoje edinstvene barve. Sijoče. Namesto oken pa imajo te ljubke hiške slike, črnobele, sivine, vseh doživetij, dopustov, norij…

Zelo rada pa slikam na obleke. Da so potem res čisto moje. Edinstvene. Spomnim se, da sem si najprej poslikala tako črno satenasto rahlo sijajno mini krilo. Bilo je tako lepo (prej), s srebrno, da je imela lepo poudarjen spodnji rob. Fantastično (potem). Tako sem se navdušila, da sem še poslikala sestrino, samo da je ona imela dolgo črno. Kaj? (Ni bila preveč navdušena… (Bolj jezna…)) Lahko bi me vsaj vprašala! Saj pride dobro (no), samo si nisem svojega krila tako predstavljala… No od takrat naprej sem se omejila na svoja oblačila…

Sumim ljubega, da je prebral moj blog včeraj (čeprav trdi, da ni… Takoj iz službe je šel v nabavo…) Pripravil je romantično glasbo, vse je bilo v siju svečk. Kozarci na pecljih z jagodnim skokom. Vse lepo pripravljeno za večerjo… Res se je potrudil. Obožujem, da je taki romantik.

Še na ljudi rišem, kakega srčka (dva, tri, deset, po celem)… Nihče me ne ustavi, to je moja strast…

Ljubek pisan dan! Kiss! Kiss!

Staromodno srečna...

Ne vem no, ampak za dan ljubezni, ni lepšega darila, kot da mi dragi podari sebe. Ali, da jaz podarim sebe… svoj čas, da sem v polni prisotnosti. Ful sem staromodna. Ljubim dolga ljubezenska pisma, večerjo ob svečkah… (ali zajtrk ob svečkah…) Romantično glasbo, da me ljubi prime za roko in sredi jedilnice zapleševa kako pesem (Bon Jovi - I'll Be There For You: https://www.youtube.com/watch?v=mh8MIp2FOhc). Nepopravljiva cartljivka… Sprehod, ko se drživa za roko in se pogovarjava o vsem in o prav ničemer…

Letos je najino prvo valentinovo. Jee! Be my Valentine...

Nekaj se sprašujem. Nekje sem slišala, da moških ne morem spreminjati. To pomeni, da naj bom tiho in vse prenašam? Ne vem, kaj je z mano. Narobe? Ko sem v odnosu, sem čisto noter. Vse naredim, da bi uspel. Mislim, da je to preveč. Kaj pa to, vsak 100%, ne vsak 50 : 50?  Imam dneve, ko imam PMS cel teden skupaj. Kaj pomaga? Samo cartanje. Ker se lahko kregam ravno za vse. V resnici pa me boli oddaljenost, majčkena odtujenost, ki se lahko razraste v zimo…

Pa saj imam rada zime. No sonce, kot je danes, imam rada še bolj. Naredila sem nekaj fotografij za mojega ljubega, za valentinovo darilo (imam obleko gor, čevlje tudi, čeprav nimam nič proti: manj je več…).

Pristno srečno globoko ljubezen, moji dragi! Kiss! Kiss!

Kič hudič...

Včeraj sem dala perilo prati. Nekako sem zraven potegnila škatlico z nakitom, kičem. Enkrat svetla in enkrat rdeča oblačila. In obakrat sem vsipala zraven po tleh kič. Pobirala sem uhane. To se je zgodilo poudarjeno. Z namenom. Moram iz svojega življenja odstraniti kič? Vse kar se sveti, pa je na znotraj prazno? Škatlica ni bila tako na robu, da bi jo z lahkoto cuknila dol. Zelo sem se morala »po nesreči« potruditi, da je padla…

Zadnjič sem šla malo fotografirat po ulicah, čez most. Tako me je zazeblo, da sem zavila v ljubko kavarno. Vse je že bilo okrašeno. Napihnjeno baloni s srčki. Z napisi kiss, hugs, I love you. Potem se je sredi te romantične scene zgodilo nekaj zanimivega. Pri sosednji mizi pa se usede punca. Simpatična. No poglej, sem si mislila, še ena, ki si upa iti sama na kavo, ko se ji zljubi.

Potem pa res čez več kot pol ure pride fant. Njen fant. Kako je bila besna. Seveda je zamudil, bil je predolgo pri prijatelju. In ni se ji javil na telefon. Vstala se je, tam ji je moral čuvati torbico, da je šla ven kadit. Potem sta se menjala. On je šel kadit. Potem sta se pogovorila. Bila še je vedno besna. Samo točno bi prišel, pa bi imela lep valentinov predvečer. Sigurno se je počutila nepomembno, kot da ni na prvem mestu. Še bolj bi ga lahko skregala. Upam, da se ji je opravičil in sta se pobotala. 

Želim si, da bo jutri pri meni boljše… Preplavijo me vsakdanji problem(čk)i, da ne vidim ven. Čas je, da si uredim fokus. Prioritete. Kič, čas je, da greš po svoje… Če še mi enkrat padeš dol, te samo pometem v koš. Preveč sem potrpežljiva. 

Big hug! Love feels good.

Pristnost mogočnosti...

Vije se mimo, tiha, a močna. Globoka reka, temačna. Odnaša staro. Prosojna za svetlobo. Najbolj mi je pa všeč most, čez, ki naju povezuje…

Včeraj sem brala knjigo, kjer je bil predlog, da napišem idealen dan. Kaj vse bi počela, s kom, kako bi potekal, če ne bi imela nobenih denarnih omejitev. Zanimivo pa je bilo, da veliko stvari lahko počnem tudi zdaj, danes. Samo uvrstim jih na koledar. Gre samo za občutek, ki ti ga daje denar, varnosti… Lahko živim svoje sanjsko življenje že danes. Ne rabim več čakati. Akcija. Proti radosti.

Moje srce mi šepeta pot samo zame. Tu je moja največja rast. Nenehna. Drevo tudi ne neha rasti, ne glede kako veliko je. Odlomi se mu veja. Včasih je kaj pretežko nositi s sabo in je bolje, da odide. Rana se zaceli. Ne neha pa poganjati na novo. Vsako spomlad znova. Skozi cikle življenja. Lepo. Mogočno. Edinstveno.

Razvejanost, gostost vej, višino mojega drevesa poznam samo jaz. Breza ne govori hrastu, ej, kam se zaganjaš. Ali, kam se te ti rediš? Niti ne vrbi, pa daj, dvigni veje bolj visoko, nekam povešena si danes. Ali bonsaju, kaj pa te tebe zaustavlja. Ali smreki, kaj pa si te ti tako naježena danes, nehaj pikati. Vsak ve zase. Moje razvejanosti, moje gostosti, prepuščanje svetlobe… poznam samo jaz. To je potem lepota. Gozda. Pristnost. Popolna ljubezen. (https://www.youtube.com/watch?v=vx2u5uUu3DE)

It's your road, and yours alone. Others may walk it with you,but no one can walk it for you.

~ Rumi

Pogumno rast naprej, čudovito mogočno drevo si! Kiss! Kiss!