Včeraj sem dala perilo prati. Nekako sem zraven potegnila
škatlico z nakitom, kičem. Enkrat svetla in enkrat rdeča oblačila. In obakrat sem
vsipala zraven po tleh kič. Pobirala sem uhane. To se je zgodilo poudarjeno. Z namenom.
Moram iz svojega življenja odstraniti kič? Vse kar se sveti, pa je na znotraj
prazno? Škatlica ni bila tako na robu, da bi jo z lahkoto cuknila dol. Zelo sem
se morala »po nesreči« potruditi, da je padla…
Zadnjič sem šla malo fotografirat po ulicah, čez most. Tako me
je zazeblo, da sem zavila v ljubko kavarno. Vse je že bilo okrašeno. Napihnjeno
baloni s srčki. Z napisi kiss, hugs, I love you. Potem se je sredi te
romantične scene zgodilo nekaj zanimivega. Pri sosednji mizi pa se usede punca. Simpatična. No poglej, sem si
mislila, še ena, ki si upa iti sama na kavo, ko se ji zljubi.
Potem pa res čez več kot pol ure pride fant. Njen fant. Kako
je bila besna. Seveda je zamudil, bil je predolgo pri prijatelju. In ni se ji
javil na telefon. Vstala se je, tam ji je moral čuvati torbico, da je šla ven
kadit. Potem sta se menjala. On je šel kadit. Potem sta se pogovorila. Bila še
je vedno besna. Samo točno bi prišel, pa bi imela lep valentinov predvečer. Sigurno
se je počutila nepomembno, kot da ni na prvem mestu. Še bolj bi ga lahko
skregala. Upam, da se ji je opravičil in sta se pobotala.
Želim si, da bo jutri pri meni boljše… Preplavijo me
vsakdanji problem(čk)i, da ne vidim ven. Čas je, da si uredim fokus. Prioritete.
Kič, čas je, da greš po svoje… Če še mi enkrat padeš dol, te samo pometem v
koš. Preveč sem potrpežljiva.
Big hug! Love feels good.
Ni komentarjev:
Objavite komentar