Vije se mimo, tiha, a močna. Globoka reka, temačna. Odnaša
staro. Prosojna za svetlobo. Najbolj mi je pa všeč most, čez, ki naju povezuje…
Včeraj sem brala knjigo, kjer je bil predlog, da napišem
idealen dan. Kaj vse bi počela, s kom, kako bi potekal, če ne bi imela nobenih
denarnih omejitev. Zanimivo pa je bilo, da veliko stvari lahko počnem tudi
zdaj, danes. Samo uvrstim jih na koledar. Gre samo za občutek, ki ti ga daje
denar, varnosti… Lahko živim svoje sanjsko življenje že danes. Ne rabim več
čakati. Akcija. Proti radosti.
Moje srce mi šepeta pot samo zame. Tu je moja največja rast.
Nenehna. Drevo tudi ne neha rasti, ne glede kako veliko je. Odlomi se mu veja.
Včasih je kaj pretežko nositi s sabo in je bolje, da odide. Rana se zaceli. Ne
neha pa poganjati na novo. Vsako spomlad znova. Skozi cikle življenja. Lepo.
Mogočno. Edinstveno.
Razvejanost, gostost vej, višino mojega drevesa poznam samo
jaz. Breza ne govori hrastu, ej, kam se zaganjaš. Ali, kam se te ti rediš? Niti ne vrbi, pa daj, dvigni
veje bolj visoko, nekam povešena si danes. Ali bonsaju, kaj pa te tebe
zaustavlja. Ali smreki, kaj pa si te ti tako naježena danes, nehaj pikati. Vsak
ve zase. Moje razvejanosti, moje gostosti, prepuščanje svetlobe… poznam samo
jaz. To je potem lepota. Gozda. Pristnost. Popolna ljubezen. (https://www.youtube.com/watch?v=vx2u5uUu3DE)
It's your road, and yours alone. Others may walk it with you,but no one can walk it for you.
~ Rumi
Pogumno rast naprej, čudovito mogočno drevo si! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar