Ne vem no, ampak za dan ljubezni, ni lepšega darila, kot da
mi dragi podari sebe. Ali, da jaz podarim sebe… svoj čas, da sem v polni
prisotnosti. Ful sem staromodna. Ljubim dolga ljubezenska pisma, večerjo ob
svečkah… (ali zajtrk ob svečkah…) Romantično glasbo, da me ljubi prime za roko
in sredi jedilnice zapleševa kako pesem (Bon Jovi - I'll Be There For You: https://www.youtube.com/watch?v=mh8MIp2FOhc).
Nepopravljiva cartljivka… Sprehod, ko se drživa za roko in se pogovarjava o
vsem in o prav ničemer…
Letos je najino prvo valentinovo. Jee! Be my Valentine...
Nekaj se sprašujem. Nekje sem slišala, da moških ne morem
spreminjati. To pomeni, da naj bom tiho in vse prenašam? Ne vem, kaj je z mano.
Narobe? Ko sem v odnosu, sem čisto noter. Vse naredim, da bi uspel. Mislim, da
je to preveč. Kaj pa to, vsak 100%, ne vsak 50 : 50? Imam dneve, ko imam PMS cel teden skupaj. Kaj pomaga?
Samo cartanje. Ker se lahko kregam ravno za vse. V resnici pa me boli
oddaljenost, majčkena odtujenost, ki se lahko razraste v zimo…
Pa saj imam rada zime. No sonce, kot je danes, imam rada še
bolj. Naredila sem nekaj fotografij za mojega ljubega, za valentinovo darilo (imam
obleko gor, čevlje tudi, čeprav nimam nič proti: manj je več…).
Pristno srečno globoko ljubezen, moji dragi! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar