Ljubi moji! Nekaj moram priznati. Na vse lahko slikam. Vse sem
si že poslikala, prebarvala. Najprej stene, ko sem se selila. Imam verando,
kjer je toliko odtenkov kot je le mogoče. Kot hiše v Stockholmu vsaka svoje edinstvene
barve. Sijoče. Namesto oken pa imajo te ljubke hiške slike, črnobele, sivine,
vseh doživetij, dopustov, norij…
Zelo rada pa slikam na obleke. Da so potem res čisto moje. Edinstvene.
Spomnim se, da sem si najprej poslikala tako črno satenasto rahlo sijajno mini
krilo. Bilo je tako lepo (prej), s srebrno, da je imela lepo poudarjen spodnji rob. Fantastično (potem).
Tako sem se navdušila, da sem še poslikala sestrino, samo da je ona imela dolgo
črno. Kaj? (Ni bila preveč navdušena… (Bolj jezna…)) Lahko bi me vsaj vprašala!
Saj pride dobro (no), samo si nisem svojega krila tako predstavljala… No od takrat
naprej sem se omejila na svoja oblačila…
Sumim ljubega, da je prebral moj blog včeraj (čeprav trdi,
da ni… Takoj iz službe je šel v nabavo…) Pripravil je romantično glasbo, vse je
bilo v siju svečk. Kozarci na pecljih z jagodnim skokom. Vse lepo pripravljeno
za večerjo… Res se je potrudil. Obožujem, da je taki romantik.
Še na ljudi rišem, kakega srčka (dva, tri, deset, po celem)…
Nihče me ne ustavi, to je moja strast…
Ljubek pisan dan! Kiss! Kiss!
Ni komentarjev:
Objavite komentar