Dala mi je veliko misliti. Kje me kliče moja narava, pa se
še delam gluho? Slišim, pa nočem slišati. Kako je to? Zakaj? Še kar vztrajam v
tem udobju vsakdanjika. Ampak ta vsakodnevna rutina mi prinaša vsakodnevne običajne učinke, ki niso več tako posebni. Ne dajejo mi tistega pravega
zadovoljstva. Bom še kar vztrajala v tem udobju, ki je samo navidezno?
Rada imam pustolovščino, sploh tako, ki je globinska. Znotraj
sebe. Vse se spreminja v meni. Potem pa še navzven. Rada imam to drznost in
svežino. Sama se najbolje poznam. Seveda je potem najlepše priti nazaj v
zavetje doma. V moj brlog. Kaj sem slučajno medved? Rada bi si ustvarila svoj
brlog čimbolj udobno. Samo zato, da potem grem raje v svet, sem tam vse, kar
sem. celovitost. Pisanost. Drugačnost. Potem pa se spet vrnem v brlog.
Ne moram povedati, kako me je navdušil Freedy Mercury.
Poslušala sem še nekaj njegovih intervjujev. Bil je čisto sproščen, tak kot
je. Povedal je, da je samo to, kar je. Da je spontan na odru, Da dela to, kar
mu je res v veselje in to zna najboljše. Navdih vedno priteka. Deli samo njegov
pogled na teme (ljubezen), ki so jih že vsi občutili. Več mi je tudi, kako je
vse stavke končal z "darlig". Moja draga, ljubi, ljubček, srček. Kako simpatično.
Čisto samosvoj je bil in je v tem užival. Izražal je svojo edinstvenost. Bil je
drugačen in imel je pogum, da je živel čisto po svoje.
Ljubek sijoč pristen samosvoj dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Živim polno srčno življenje in tako naj bo srce danes naš kompas. Samo danes. In potem vsak dan! Tako je!