Potem pa grem na sprehod. Nekam me vleče. K reki. Proti toku.
Samo, če pa pogledam tako v življenju, zakaj bi sploh
karkoli proti toku? Zakaj ne bi vse sprejela kot je in samo bila. V svojem toku
reke življenja. Vse sprejmem, kot se je zgodilo. Vse vzorce. Jih objemam. Hvala,
ker mi kažete, kako ne gre. Kako bi rada zgodbo pisala drugače? Seveda je danes
moj čas. Zdaj v tem trenutku je moj čas. Tu in samo tu je moja točka moči. Tako
je!
Hvaležna sem, da se mi točno določeni vzorci še bolj
razkrivajo kot kdajkoli. Tisto, ko mi pljuskne mrzla voda v obraz! In to je
dobro! Samo zbudi me! Pljusk! Zaslužim si boljše! Zaslužim si le najboljše! Tako
je! Moje življenje je dragoceno. Jaz sem dragocena. Točno taka kot sem.
Sproščam se v tem lepem toku. Samo uživam in se fokusiram na
to, kaj si želim. Kako se želim počutiti. In samo to vadim. Pa da vidimo, kako
bo šlo.
Še zadnji požirek kave. Še zadnji šluk. Kako je bila dobra!
uživam v njej! Tako rada imam okus. Prav prija mi. Potem pa že imam pripravljen
čaj. Z medom. Ker ga imam rada in ker koristi mojemu telesu.
Kaj pa to, da lahko imam vse?! Vse sem lahko. In dovolj sem
že zdaj.
No mogoče bi še napisala to, da je stare vzorce možno
pozdraviti. Že ozaveščanje in sprejemanje, da karkoli je bilo, je bilo. To je
preteklost. Zdaj pa se zavestno lahko odločam drugače. Hvala, da ste bili z
mano stari vzorci, zdaj pa vas več ne potrebujem. Tako je!
Nekaj je osvobajajočega, ko spoznam, da so bili na delu samo
vzorci. Brez krivde. Nikjer. Samo naučeno, privzeto obnašanje. Zdaj pa lahko
posodobim svojo notranjo programsko opremo. Samo tako, da poslušam sproti svoje
srce.
Ljubek sijoč pristen dan, moje drage, moji dragi!
Cmok! Objem!
P.S.: Pristnost je lepa. Bodimo, kar smo v srcu. Točno taki kot smo, smo res neponovljivo čudoviti. Tako je! Srce nam je kompas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar