Ne! Normalna!?!

Danes je dan za sprostitev. Sprehod v naravi in pisanost dneva. Kaj pa poezijo? Poetičnost dneva? Vse si lahko ustvarjam zase. Kot si želim. Že dolgo nisem pisala pesmi. Kaj pa čakam? Zvezek na nočni omarici čaka. Pesmi čakajo. Pa pesniški večer tudi.

Zdaj sem se spomnila prijateljice, s katero sva se tako dobro razumeli. Vem. Zdaj se že nisva slišali več kot pol leta, ker je menjala službo. Kaj če bi jo povabila na kavo? Pogrešam jo. Iskreno prijazno ljubko klepetanje. Odkrivanje duše. Čas je. Za veseli december ali veseli januar. Kako bo imela čas.

Pomembno je, da se družimo z ljudmi, ki gradijo odnos z nami, ne pa ga rušijo. Ali nas rušijo.

Kaj ni zanimivo. Vse kar je na koncu pomembno je, ali odnos raste, se gradi ali ga ruši!? Potem pa ja ni težko imeti lepega odnosa. Saj pa ima vsak občutek, kaj je radostna rast, gradnja ali jemanje opek stran?! Slej ko prej potem nastane praznina. Vse, kar je bilo zgrajeno, izginja proti nič. Lahko začneš graditi znova. Ampak odnos je živa stvar. Ne vem, kako roži, ki je nisi sproti zalival, gnojil, potem, ko se je že posušila, še vdihneš življenje? Mogoče pa. Samo za odnos sta vedno potrebna dva.

Tako imam rada odnose, kjer sem cenjena in ljubljena zaradi tega, kar sem. Točno zaradi tega, kar sem. In drugi so iskreno radi z mano. Jaz pa z njimi.

Pa nič ni to, če sem čudna. To je moja lepota. Kdo pa ni čuden. Ne rabim biti navadna, ali vsakdanja, normalna. Ne! Samo pristna. To je dovolj!

Ljubek simpatičen pristen dan!

Cmok! Objem!

P,S,: Poslušam svoje srce. Sem samosvoja v vseh pogledih. Tako si ustvarjam pristno srčno srečno življenje. Pa ti?!