ŽELJE SRCA

Življenje me je zasipalo. Vedno dobivam nove namige, kaj vse si še lahko pozdravim. Danes je to odgovornost. Niti nisem odgovorna. Ker če bi sebe vprašala, zakaj ne živim življenja, kot sem si ga vedno želela, kaj bi sploh rekla?

Eeee.

__________.

Nnnnnneeeehhhh.

Zdaj pa lahko zaprem usta in neham iskati izgovore. Bila sem zamrznjena. Mogoče o tem govori pravljica Trnuljčica?! Zaspala je za sto let! Puuhh! Torej sem se že kar hitro zbudila. Kako sem dobra! Tu bi se pa res rada pohvalila!!! Prej sem se zbudila kot Trnuljčica! Vso pohalo meni! Torej mi ne gre tako slabo, kot sem mislila!!! Ne čakam princa, da bi me rešil. Čakam pa, da bo moj čas. Kdaj se bodo nehale vse drame vseh okoli mene, da se lahko osredotočim nase? Bom počakala, da bodo vsi pomrli?! Kaj pa če jaz umrem prej?! Bom potem celo življenje živela tako v zamrznjenosti?!!!

Nikomur ne želim smrti. Naj se sami odločijo, ko je njihov čas. Moja svoboda ni odvisna od njih. Vsaj mislim. Hecam se! Seveda ni! Jaz sem odgovorna za svoje življenje.

Če pogledam, mi je zdaj všeč, tako kot je. Delam, kar imam rada. Čeprav je to bolj za mojo dušo, kot za druge. Se slučajno skrivam? Uuuu! Še nek vzorec smo odkrili! Veselica!

Kaj lahko zdaj malo nehamo! Polno glavo imam vzorcev, ki jih želim pozdraviti! Kje se sploh naj lotim vse te svinjarije, nesnage, nametanosti, krame? Z drugimi besedami – svojih prepričanj bi se rada lotila premeteno. Rada bi jih porušila hitro in učinkovito. Najprej si priznam, kje sem. Tu. Dobro. Vidiš, da gre. Veliko lažje je, kot sem pričakovala. (Ne vem, zakaj mi je to tako smešno, ko pa je to resna tema. Zares. Hecen pogled me spravlja v dobro voljo, to je pa že nekaj.)

Prvi korak z lahkoto zaključen. Čakaj. Stop. Ustavi konje. Ali kakorkoli bi že rekli. Ustavi vprego. Moja prepričanja so res cela vprega konj, ki vleče vsak na svoj konec! Dovolj dramatiziranja.

Mislim, da si lahko priznamo v sklopu prvega koraka, da je dejstvo, da se počutim nevredno in nemočno. Zdaj pa lahko nastopi drugi korak. Tapkanje. Ne rečem, da bo pomagalo tebi, ampak zame deluje čarobno čudovito! Ti pa iznajdi svoje načine. Tako lahko začnem. In takoj, ko nekaj naredim, se že prestavljam iz polja nemoči v moč. Takoj se je vso vesolje zarotilo za mojo srečo.

Zdaj pa sprejemam, da je življenje lahko drugače. Pomankanje je samo iluzija. Tako sem že zdaj vredna. Tako sem že zdaj močna. Prepričanja so samo misli, ki sem jih mislila veliko časa. Zdaj pa lahko ustvarjam nove vzorce. Pripravljena sem. pripravljena sem na spremembo!

Pa sem res bolj močna, kot sem si mislila! Juhu!

Zdaj pa že vidim lepoto nastanjana novega. Vsaj slutim sonce ljubezni, če ga že ne tipam! Postaja pa vedno bolj otipljivo.

Ljubeč miren mogočen veličasten premožen pristen edinstven harmoničen hvaležen navihan blažen božanski bogat raznolik razigran razkošen radosten dan poln božanskega obilja.

Vredna si svojega časa, da spremeniš prepričanja, ki ti več ne služijo. Sprosti se v resnično sebe. Pokaži svetu, kdo si. Lepa si.

IZ SRCA

Brez cenzure. Toliko nas cenzurirajo od drugih, da si še sami delamo isto.

Kaj lahko povemo to, kar res mislimo?

Smo lahko res to, kdo smo, brez cenzure?!

Tako dobro igram pridno punčko, da sem že pozabila, da so moje želje tudi pomembne. Uh, na jetra mi gre prilagajanje. Tako dolgo že delam to, da vem, da na koncu nimam nič od tega. Počutim se izžeto in bedno.

Pa kompromisi. Seveda sem za to, če se ne prilagajam samo jaz. Ampak ne danes. Tudi, če me imajo za najbolj muhasto osebo na svetu! Vseeno mi je! Danes bom ostala na svojih tleh.

Danes mi gre na živce vse, kar mi pravi, da moram biti manj jaz ali da sem preveč. Ni mi. Ni mi več. Naveličana sem nenehnega prilagajanja, kjer sem v zameno želela vsaj malo odobravanja, če ne že ljubezni in da bi osrečila druge. Mislim starše. Ali kogarkoli. Ker sem prijazna oseba. Pa sem. Kaj pa prijaznost do sebe? Če poslušam svoj notranji glas, mi samo pravi, da naj se vsi nekam spravijo! Dajte mi mir in me pustite pri miru. Tako dolgo sem že v tem poslu ugajanja, ko sem iskala potrditev, da se mi želodec obrača, če mi še kdo to sploh omeni. Kako dolgo sem čakala besede: »Ne razumem te. Nikoli te ne bom razumela. Ampak čutim, vidim, da ti je ustvarjanje res pomembno. Zdaj pa si ustvari čudovito življenje, kot si si ga vedno želela. Rada te imam, ne glede na vse.«

Čakala sem, da bo prišel moj čas. Vedno je bilo nekaj. Vedno je bila kakšna kriza za reševati. Za vse po vrsti. Zdaj pa imam tega dovolj. Nisem reševalka in bog mi ni nalepil modre utripajoče luči na glavo. Tudi tulim ne kot rešilec. Naj ga pokličejo, če ga rabijo. Mene pa naj pustijo na miru. Dovolj imam njihovih ponavljajočih se dram. Zares. Končali smo! Zdaj si jemljem pravico, da je moj čas.

Še vedno imam občutek, da sem jih razočarala. Samo ne morem razočarati sebe. Preveč je boleče za mojo dušo! Ne glede, kaj sem delala, je bilo premalo. Torej se zdaj naj sami potrudijo za svojo srečo! Saj so že odrasli! In to že dolgo časa! Nisem njihova sužnja!

Vem, da sem jezna. Prav je tako! kajti samo ta energija me bo peljala naprej. Če ne sem obtičala. Nikoli ne bom dobila dovoljenja od nikogar, da lahko živim po svoje. To je samo moje, da si ga dam. Da sem sebi dovolj pomembna.

Tako, pa sem izlila svoj žolč in počutim se fantastično! Zdaj imam velik nasmeh na ustih. To je brez cenzure in tako bom tudi živela. Sem kdo sem – brez cenzure. Saj sem se res trudila, preveč, da bi bila vse, kar so si želeli od mene, pa niti pikico niso bolj srečni zaradi tega. Ko jih j***! Zdaj je moj čas in zasijala bom, pa če vsi oslepijo!

Ljubeč radosten razigran razkošen miren iskren iskreč sočen harmoničen hvaležen blažen bogat božanski edinstven pristen zabaven vesel svoboden srečen srčkan ljubek premožen pisan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! sama imaš vse odgovore v sebi. Saj veš. Izjemna si!

PRAZNIČNOST

Kaj se zavedaš svoje izjemnosti? Premagala si vso tekmo konkurenco do materinega jajčeca, da si lahko nastala! Torej si že zmagovalka!

Zdaj pa lahko zmagamo tako, da živimo srečno pristno izpolnjeno življenje. Samo izbirajmo več vsega tega! Enostavno je!

Vse kar želimo živeti, že lahko živimo – zdaj. Ni nam treba čakati dovoljenja ali na to, da bodo vsi drugi srečni, zadovoljni. Ni treba več nikomur ugajati. Nismo bili rojeni za to. Nekdo nas bo imel rad, nekdo ne. Tudi meni niso vsi pri srcu in še vseeno lahko srečno živim s tem. (Ali brez njih.)

Zdaj je pravi čas!

Danes si bodi dovolj pomembna, da se res posvetiš sebi. Bila si rojena za veličino, za velikanske stvari. Bila si rojena za to, da uživaš v sebi – izražanju pristnosti svoje duše. Bila si rojena za to, da bi živel z užitkom svoje življenje. Če še je karkoli na poti temu, da se zares sprostiš v svojo srečo in uživanje življenja, zdaj to počisti.

Včasih so vsi ti premori vmes, ko ni zagotovo DA, pravi blagoslovi. Lahko še spustim vse, kar me drži v starem. Lahko se še malo bolj osvobodim. Lahko se še malo bolj predam življenju s smislom. Lahko se še malo bolj obnovim. Počivam. Takrat, ko bo prišel pravi glasen DA, samo skočim in sem polna energije!

Danes si dovoli zares zaživeti svoje sanje. Uživaj v sebi. Živi pristno, da se običajnost vsakdanjika spreminja v prazničnost. Uživaj ta dan in svoje življenje.

Ljubeč radosten razkošen razigran miren mogočen veličasten sočen harmoničen premožen pristen poreden fantastičen blažen bogat božanski čaroben barvit lep vesel okusen iskren dan poln božanskega obilja.

Pripravljena si! Zaživi pristno! Sledi svojemu srcu!

SIJANJE DELJENJA PRISTNOSTI

Kolikokrat dajemo svoje dosežke v nič. 'Pa saj ni nič takega! Eh to, nič ni to. To sem naredila mimogrede. Res, nič takega.'

Namesto, da bi se pohvalili za vsako malenkost in tako gradili zdravo samozavest, se obešamo na vsako drobnarijo, ki jo naredimo za pikico manj kot popolno! Kako smo krivični do sebe!

Toliko dobrega naredimo, pa pustimo, da spolzi mimo nas neopaženo. Če pa je kaj slabega (ne čisto popolnega), pa se spominjamo še leta na to. Ali se grajamo. Ali se sovražimo.

Vse smo doživeli, ker smo morali to doživeti. To je naš zaklad. To je naša bogata zakladnica izkušenj, da smo lahko še bolj pristni. Bodimo ponosni na to. Ni napak. Vse je v naše najvišje dobro. Vse se obrne tako, da je – slej ko prej. To so izkušnje!

Popolnosti ni!

Pomembno je, da se obdamo z ljudmi, ki nas imajo radi, take kot smo. Ne obsojajo nas zaradi našega učnega procesa skozi napake. To nas bogati, saj se drugič lahko odločimo boljše. To je dovolj. Mi smo dovolj. Ni potrebno, da še nas kdo biča zraven, ko smo že tako na tleh. Samo poberemo se. Lažje je, če imamo ljudi ob sebi, ki nas spodbujajo in vidijo dobro v nas, tudi če imamo mi rahlo zamegljen pogled ta trenutek.

Dopustimo lepoti, da se razrašča v nas. Negujmo jo. Plevelu pa ne dovolimo, da se razrašča. Tako v sebi negujmo misli ljubezni. povej si stokrat po sto na dan, da se imaš rada. Sprejemaj se. Pohvali se kaj. Dobro ti gre! Tu si! živa si! dihaš! Torej je vse dobro! Več kot dobro!

Lepa si od znotraj navzven!

Niso važni padci, pomembno je, da se poberemo. Ti si svetloba! Zdaj pa sij!

Pripravljena si sijati!

Ljubeč ljubek razkošen razigran slasten miren jasen blažen živahen pester premožen ustvarjalne svoboden celovit optimističen edinstven pristen bogat blažen božanski sočen sijoč svetel okusen dan poln božanskega obilja!

Vredna si vsega dobrega! Naj te svetloba tvojega srca vodi naprej v rajskost. Uživaj na poti!

OPOLNOMOČENJE

Včasih zazna toliko vzorcev preteklosti, ko so me »marinirali« v mišljenju pomankanja in omejitev, da sploh ne vem, kje naj začnem. Tako bom začela pri osnovah.

Ljubezen do sebe.

Vredna sem.

Opolnomočenjem. Jaz sem močna. Jaz to zmorem. Jaz to lahko naredim.

Opogumljanjem.

Zaupanjem. Vem, kdo sem in zdaj živim pristno.

Sprejemam se. (Mogoče bi to moralo biti prvo.)

Potem pa lahko nadaljujem z vtiranje novih prepričanj, da bodo tla bolj zmehčana in se bodo lažje prijela.

Če sem jaz v nizkih energija, kako naj potem dam kaj svetlega? Nekje moram začeti. Tu, v tem trenutku. Sprejemam se. Sem, kjer sem. zdaj pa lahko grem naprej.

Ne bi rada samo zamrznila in otrpnila, ker ne vem, kam. Vsak korak, ne glede kako majhen, je dovolj, če je le v pravo smer. Ne bom se več ozirala na množice, mnenja drugih in pripadnosti čredi. Nikamor ne ni privedlo, samo v zanikanje svoje resnične narave.

Obilje nima omejitev, je brezmejno. Kdorkoli nas je zmanipuliral drugače, da bi bili bolj ubogljiva čreda, ima od tega koristi. Če ne bom uporabila svoje moči, jo bo kdo drug.

Svojo moč danes uporabljam, da si zgradim življenje, ki mi je radost. Polno je veselja, izpolnjenosti in sreče. To izbiram. Ne bom več nasedala strahu pred križanjem, če bom močna luč. Jaz sem svetloba. Tudi, če sem sveča, sem luč. Jezus je bil nešteto sonc. Saj ni primerjanja, samo bil je to, kdo je bil v srcu. Dovolj je, če sem sveča. To je moja moč, da svetim. Jaz sem dovolj.

Danes uživam v tem, kdo sem. Sijem najbolj močno, kar le lahko. mogoče še je vedno skozi oblake, samo se redčijo in svetloba postaja močnejša.

Ljubim svoje življenje.

Ljubek pristen premožen edinstven miren sočen slasten harmoničen hvaležen mogočen blažen bogat božanski iskren svoboden razigran razkošen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. V njem imaš toliko svetlobe, da razsvetli vso vesolje. Zaupaj si. Zaupaj v svojo luč.

PRISTNE BARVE SRCA

Zdaj lahko živimo na polne. Začne se z globokim vdihom! Naj se napolnijo naša pljuča! (Dnevno vodilo Kris Carr) Razširimo se! Vdihnimo vso slastnost zraka! To je božansko!

Dihamo! Živimo! Torej smo!

Kdo smo?

To pa ve vsak zase! V sebi imamo glasek, ki nas vedno vodi. Mogoče ni to, kar si naš ego predstavlja in si še malo zanikamo. Samo glas je vztrajen. Vedno, ko mu damo samo tišino, izkoristi priložnost, spet nam šepeta vabljivo. Vodi nas na pot srca. Samo vdih je potreben, da umirimo svoje misli.

Želja po odobravanju drugih nas tudi ovira, da ne sledimo glasu srca. Postajamo priliznjenci, ki delamo, kar nam prinaša največ točk pri drugih. Smo manjše verzije njih.

Nismo bili rojeni za suženjstvo ali posnemanje. Če ne, bi bili ustvarjeni tako. Rojeni smo za veličastnost, ne pa neke slabe kopije drugih. Zato le sledi glasu srca! Nismo ponaredki. Smo pristni izraz duše, ki hrepeni po ustvarjanju čarobnosti. Hrepeni po deljenju čarobnosti, ki jo imamo v srcu.

Kako boli, če ne sprejemamo sebe, samo zato, da izpademo normalni. Samo zato, da samo del črede. Ne poneumljajmo se več.

Priliznjenost se mi je vedno upirala, vse dokler nisem spoznala, da sama delam enako. Kupujem naklonjenost. Kar ima svojo ceno! Ampak če je cena moja pristnost, potem ni dobra kupčija. Izneverjam sebe in kako si naj potem pogledam v oči!?! Kako naj se imam rada in hkrati izvajam take packarije nepristnosti, da boli mojo dušo, telo in moj um – vse, kdo sem. To je sovražno do mene in ne želim več tega početi. (Mogoče sem se predobro naučila posnemati druge v tem. Zdaj pa lahko to spustim, ker mi več ne služi.)

Čas je, da se sprejmem in se imam rada. Edino mnenje, ki šteje, je moje. Raje nimam ljudi okoli sebe, če me ne morejo sprejemati z veseljem takšne, kakršna sem. Potem sem si sama najboljša družba. Ne morem več podcenjevati izgub dvojnih iger. Ne morem sedeti na dveh stolih. Malo sem pristna, malo ne. Odpade. Posledice so preveč rušilne. Ne bom se vedno postavljala nazaj na svoje noge in spet gradila do temeljev navzgor. Ob sebi želim imeti ljudi, ki me ljubijo zaradi tega, kdo sem. Pika. To je spodnja meja. To vključuje tudi mene. Ali bolje povedano. Mene najprej. Sama sebe sprejemam. Sama sebe imam rada.

Ustvari si čarobnost pristnosti! Uživaj v sebi! Uživaj na sploh!

Ljubeč radosten razkošen razigran jasen miren vesel blažen bogat božanski hvaležen harmoničen pristen premožen prijeten sočen svoboden celovit zabaven dan poln božanskega obilja!

Zacveti in pokaži svoje pristne barve!

ROJENA SI BILA ZA VELIČINO!!!

Seveda se nismo rodili za sužnje! Niti za reševalce. Na sebi nimamo pripete modre utripajoče luči, da samo skočimo, ko se komu las na glavi ukrivi. Če bi nas bog želel za izraz česa manj kot ljubezni, bi nas tako tudi ustvaril!

Mi pa smo ustvarjeni s svobodno voljo in možnostjo izbire. Lahko izbiramo srečo ali kaj manj. Lahko izbiramo, da vedno znova ustvarjamo vzorec žrtve, ki nam omogoča, da se samo pritožujemo in nič ne naredimo. Za vse so vedno krivi drugi. Pa želimo živeti v taki nemoči ali milosti in nemilosti drugih?

Mislim, da smo že vsi daleč preko in mimo predajanja odgovornosti za svoje življenje v rok drugih. sami si želimo ustvariti čarobnost, ki jo imamo v srcu in jo tudi zares živeti. Danes. Ne jutri. Ali ko bomo v penziji.

Rodili smo se, da bi bili srečni. Rodili smo se, da bi ustvarjali čarobnost in ob tem čutili izpolnjenost. Naše srce poje od veselja, ko jo končno izpolnjeno hrepenenje po izražanju pristnosti. Nismo bili vsi ustvarjeni v tovarni plastičnih punčk, ki nam na nogi piše made in China. Vsi smo unikatni in vsak ima svojo pesem v srcu. Ne umri s to pesmijo v sebi. Niti ne poskušaj razlagati svojega notnega zapisa drugim.

Mogoče imaš ti serenado, drugi pa ima note jazza ali simfonije. Kako naj to uskladita?! Balada je balada, serenada pa serenada! Zato poj svojo pesem. Ni potrebno usklajevanje! Seveda so pesmi, ki so v harmoniji, ki lepo zvenijo druga ob drugi. Tako se dvignejo v še višjo vibracijo ljubezni. Ne pomeni osamljenosti. Pomeni samo, da s tem, ko smo to, kdo smo, privlačimo note, ki so v harmoniji z nami. Druge pa pustimo pri miru, da pojejo svoje pesmi. Sprejemamo, da smo drugačni. Nič ni narobe s tem. Pomembno – bolj kot vse – pa je, da pojemo svojo pesem in jo živimo.

Ljubeč radosten nagajiv lahkoten razigran razkošen miren jasen harmoničen hvaležen celovit svoboden sijoč navihan blažen bogat pester pisan premožen veder ljubek božanski edinstven dan poln božanskega obilja!

Poj svojo pesem. Rojena si bila za to! Zaupaj si!