Seveda se nismo rodili za sužnje! Niti za reševalce. Na sebi nimamo pripete modre utripajoče luči, da samo skočimo, ko se komu las na glavi ukrivi. Če bi nas bog želel za izraz česa manj kot ljubezni, bi nas tako tudi ustvaril!
Mi pa smo ustvarjeni s svobodno voljo in možnostjo izbire. Lahko
izbiramo srečo ali kaj manj. Lahko izbiramo, da vedno znova ustvarjamo vzorec
žrtve, ki nam omogoča, da se samo pritožujemo in nič ne naredimo. Za vse so
vedno krivi drugi. Pa želimo živeti v taki nemoči ali milosti in nemilosti
drugih?
Mislim, da smo že vsi daleč preko in mimo predajanja
odgovornosti za svoje življenje v rok drugih. sami si želimo ustvariti
čarobnost, ki jo imamo v srcu in jo tudi zares živeti. Danes. Ne jutri. Ali ko
bomo v penziji.
Rodili smo se, da bi bili srečni. Rodili smo se, da bi
ustvarjali čarobnost in ob tem čutili izpolnjenost. Naše srce poje od veselja,
ko jo končno izpolnjeno hrepenenje po izražanju pristnosti. Nismo bili vsi
ustvarjeni v tovarni plastičnih punčk, ki nam na nogi piše made in China. Vsi
smo unikatni in vsak ima svojo pesem v srcu. Ne umri s to pesmijo v sebi. Niti
ne poskušaj razlagati svojega notnega zapisa drugim.
Mogoče imaš ti serenado, drugi pa ima note jazza ali simfonije.
Kako naj to uskladita?! Balada je balada, serenada pa serenada! Zato poj svojo
pesem. Ni potrebno usklajevanje! Seveda so pesmi, ki so v harmoniji, ki lepo
zvenijo druga ob drugi. Tako se dvignejo v še višjo vibracijo ljubezni. Ne pomeni
osamljenosti. Pomeni samo, da s tem, ko smo to, kdo smo, privlačimo note, ki so
v harmoniji z nami. Druge pa pustimo pri miru, da pojejo svoje pesmi.
Sprejemamo, da smo drugačni. Nič ni narobe s tem. Pomembno – bolj kot vse – pa
je, da pojemo svojo pesem in jo živimo.
Ljubeč radosten nagajiv lahkoten razigran razkošen miren jasen
harmoničen hvaležen celovit svoboden sijoč navihan blažen bogat pester pisan
premožen veder ljubek božanski edinstven dan poln božanskega obilja!
Poj svojo pesem. Rojena si bila za to! Zaupaj si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar